Nima smisla ...

Nima smisla furat dveh blogov. Morda bi še šlo, pa ima dan samo 24 ur. Tudi lokalne zapise, pa vse o tem, kaj mi dogaja v življenju, bom pisal na Vesti. Tako da spremenite prosim povezave v svojih blogrolah in kliknite:

http://blog.vest.si/nejc

Pijani miklavž

Pijani miklavž (www.vest.si), originally uploaded by Nejc Jemec (www.vest.si), Škofja Loka, 5. 12. 2007.

Hudičevi odposlanci mi niso storili žalega. V pisarjevih knjigah mojega imena ni bilo. Miklavž ni zmogel. Naporna je ta služba, pa še otroci gledajo ...

Tale Nikolaj je kinknil v loškem Pubu. Ob pol polnoči. V baru je bilo še kup malih hudičev. Dobesedno. Mularija, stari osemnajst in manj, na glavo. Silili so nas z limoncami, pa se nisem pustil. Počutil sem se starega.

Jinx prihajajo v Škofjo Loko

Decembra se bo v Škofji Loki dogajalo, kot se še ni. Občina se je odločila nameniti nekaj proračunskega denarja tudi igram, da ne bo le za kruh.

V hladnih zimskih dneh se bo moč razvedriti ob številnih koncertih, gledaliških predstavah ipd. Kaj točno je pripomoglo k odločitvi za organizacijo tovrstnega dogajanja v sicer zaspani Loki, ne vem - imam mnenje, teorijo zarote, o kateri pa ne upam naglas. Niti nimam dokazov. Je le v moji glavi in je prikladna, mikavna, a ne nujno resnična.

Kakorkoli. Pod okriljem Občine bodo dogodke organizirala društva, zavodi itn. Med drugim, bo 21. decembra na Mestnem trgu potekal Dan za strpnost. Osrednje sporočilo bo voščilo in hkraten poziv k strpnosti, atrakcija pa prav gotovo hrvaški Jinx.



Jinx, Na čemu si ti? Avtor na YouTube: JnrRumble

Pozor; sneg!

Pozor sneg!, originally uploaded by Nejc Jemec (www.vest.si), 13. 11. 2007, Škofja Loka.

Za danes napovedujejo sneg. Bojda nekaj malega snežink. Ne tako kot v Avstriji. Ste pripravljeni? Pri nas smo - vse leto.

Na stavbi škofjeloške upravne enote, na "izvozu" iz Škofje Loke proti Poljanski dolini, je opozorilna tabla. Vse leto opozarja mimoidoče na padajoči sneg. Tabla bo kmalu spet služila svojemu namenu. Ne bo ji več dolgčas. Spet bo postala družbeno koristna. Ne bomo se ji več posmehovali. Morda se bo Ona kakšnemu nepazljivcu ...

Hrup za odrom na Loškem odru

Na Loškem odru, v Škofji Loki kakopak, igrajo komedijo Michaela Frayna Hrup za odrom. Ogledal sem si jo v soboto in se nasmejal - do solz.

Zgodba - na kratko in v grobem - gre nekako takole. Gledalci so soočeni z gledališko skupino, ki pod taktirko režiserja, sedečega med siceršnjo publiko, vadi za bližajočo se predstavo. Ekipa napreduje počasi oz. sploh ne. Prisotni so razni zapleti in komične situacije, zanimivi dialogi. V nadaljevanju lahko opazujemo igralce z druge strani. Če smo jih prej opazovali pri delu na odru, lahko zdaj gledamo dogajanje za odrom oz. bolje, za sceno. Šele tu se razkrije vsa kompleksnost odnosov med glavnimi akterji, njihovi spodrsljaji, zamere, ljubezenske povezave itn.

Na začetku nekaj malega traja, da človek zapopade dogajanje, kasneje pa predstava pridobi na dinamičnosti, humorja je iz minute v minuto več.


Hrup za odrom, Loški oder, november 2007

Toliko z mojega laičnega gledišča. Naj dodam, da je predstava zelo vredna ogleda. Igrajo jo 24. novembra ob 19.30. Za študente 8, za nepriviligirane pa 10 evropskih.

Režija: Matija Milčinski

Igrajo: Juša Berce, Miha Kalan ali Iztok Drabik, Bojan Trampuš, Janja Rudolf, Petra Malovrh, Matej Čujovič, Jerca Zupan, Jože Drabik in Janez Debeljak.

Gorenjski odpadki

Če ste z Gorenjske, ste najbrž že slišali za težave s smetmi. Ker smo v času volilnega in referendumskega molka, o jutrišnjem dogajanju v Kranju ne bom. Bi pa o populistični, za ponedeljek napovedani zapori ceste v Kovorju.

Tržiški župan Borut Sajovic je te dni "priskočil na pomoč" Mestni občini Kranj, ki ima težave z odlaganjem odpadkov, saj deponija v Tenetišah zaenkrat še nima podaljšanega okoljevarstvenega dovoljenja. Ministrstvo za okollje, kot kaže, za preučitev vloge potrebuje nekaj mesecev ... Birokracija. Kranjske smeti, in smeti nekaterih bližnjih občin - skupaj smeti 70.000 ljudi - se tako začasno vozijo v Kovor.

Ko človek, vajen medijskega blišča, naenkrat postane tretjerazredni politik, prej pa je bil kvečjemu drugorazredni, je treba izkoristiti vsako priložnost za pojavljanje v množičnih občilih. Nekdanji tržiški župan Pavel Rupar, skuša težave z odpadki izrabiti za nekaj pozornosti. Ta isti župan, ki je za razliko od Sajovica, zagovarjal lokacijo v Kovorju, kot primerno za gorenjsko odlagališče odpadkov, zdaj pravi, da "če Sajovic ne bo odstopil od pogodbe s Kranjčani, bomo v ponedeljek (op. p. 12. 11. 2007) zaprli cesto proti odlagališču" (dnevnik.si). Rupar, kot izjavlja za Dnevnik, v Sajovicu vidi "dvoličnega človeka, ki govori eno, dela pa drugo." S tem namiguje na Sajovičeve predvolilne obljube in dodaja, da je aktualni tržiški župan v tajnosti "dovolil Kranjčanom, da smeti vozijo v Kovor, čeprav je pred volitvami s populističnim nastopom zoper smeti Tržičane pridobil na svojo stran. Sprašujem se, ali gre za zlorabo položaja, prekoračitev pooblastil ali celo korupcijo." To pravi Rupar.

Smrdijo mi te Gorenjske smeti. Jasno je, da je bila že gesta Sajovica, ki je na lokalnih volitvah zmagal tudi s pomočjo obljube, da gorenjskega centra za ravnanje z odpadki ne bo v Kovorju, populistična. Še bolj jasno je, da je populistična Ruparjeva gesta oz. poziv k zapori ceste. In pred časom, ko sem bil v Tenetišah, mi je zasmrdelo še nekaj, poleg smeti - te so mi, ko sem se zelo približal deponiji. Smrdel mi je protest vaščanov, njihov način soočenja z nedolžnim mestnim redarjem, ki je le opazoval dogajanje. Vaščanom ga je s psovkami in povzdigovanjem glasu uspelo pregnati - ob opazovanju policije (spomnil sem se na dogajanje v Kočevju, ko so vaščani pregledovali policijska vozila). In smrdela mi je novinarska konferenca, ko je kranjski podžupan Stane Štraus, cinično in z rahlim nasmeškom, uro po protestih izjavil, da so najbolj veseli, da se, navkljub neprijavljenemu protestu in prisotnim otrokom ni nikomur nič zgodilo. In smrdi mi pritiskanje s strani občine na vaščane Mlake in Tenetiš, tudi preko medijev, da lahko takšni protesti odlaganje odpadkov podražijo za štirikrat, kar se utegne poznati na položnicah davkoplačevalcev. Tudi če je res, namen teh izjav je jasen.

Razumem tiste vaščane Mlake in Tenetiš, ki jim deponija niža standarde bivanja, ne razumem onih, ki to počno zaradi morebitnih drugačnih interesov. Razumem MO Kranj, ki skuša najti rešitev, ne razumem pa nepotrebnih smrdljivosti, ki se dogajajo okrog gorenjskih smeti. Smeti nekje morajo biti, res je. Pa res ne obstaja kraj, samoten kraj, ki ne bi vplival na ljudi? Bi vi živeli zraven deponije? In - kdaj bomo pričeli reševati vzroke in ne posledic? Koliko vrečk na teden vzamete v trgovini? V kakšni embalaži so artikli, ki jih kupujete?



Odločanje o usodi, originally uploaded by Nejc Jemec (www.vest.si). Protest v Tenetišah, 2. 11. 2007.

Čas sprememb

Obiskovalke in obiskovalci bloga. Zaradi menjav v nadzornem svetu Večnadstropni blog d.d. je prišlo do nekaterih sprememb tudi v uredniški politiki strani.

Večnadstropni blog se z današnjim dnem preimenuje v "Škofja Loka z okolico". Stran njemec.blogspot.com pa bo v prihodnje z video in foto vsebinami ter zapisi pokrivala zgolj in edinole dogajanje na lokalni sceni.

Zaradi omenjenih dogodkov je prišlo tudi do nekaterih kadrovskih sprememb (beri: kadrovskega osipa). Zaradi prispevka k Večnadstropnem blogu naj omenimo, da boste lahko zapise "bivšega" spremljali na http://blog.vest.si/nejc

Omenjeni blog na Vesti je v postopku izdelave, prehod in uskladitev pa utegneta trajati še nekaj dni, zato hvala za vaše razumevanje in nadaljnjo zvestobo.

Kje je bil Türk leta 1991?

Bliža se poslednji obračun. Bitka na vse ali nič. Spopad dveh titanov. Vojna brez pravil ... Vam gre na živce, ko namesto besede volitve stopa v rabo cel kup nadomestkov? Še malo pa bo - konec.

Še nekaj dni in dobili bomo novega predsednika. Vseh Slovenk in Slovencev. Pravijo.

Najvažnejša stvar ta trenutek je, kdo je kje kdaj bil. Kje ste bili leta 1991, v času osamosvojitve? Moj odgovor je enostaven - močil sem hlače in iz zavisti razbil bratov lego tovornjak.

Škoda, ker je kampanje skorajda konec, sicer bi lahko stvar razvili. Kje ste bili v času dražgoške bitke? Kje ste bili v času Titove smrti? Kje ste bili, ko je vaš otrok prvič shodil? Kje ste bili, ko je Primož Peterka slavil naslov svetovnega prvaka? Kje ste bili v času vključevanja v EU in NATO? KJE?

Če niste bili na mestu dogajanja, v prvih vrstah, potem vas ni bilo. Česar ne posnamejo, tega pač ni.

Najbrž ste že slišali za Loesje. Društvo, ki s poglobljenimi gesli spoduja k razmišljanju.

No, v Ljubljani sem naletel na plagiat. Resje - podobno nagnjeno zapisano, da človek kakopak takoj pomisli na zgoraj navedeno Loesje. Tudi geslo je bilo "na nivoju."

Film o predsedniških volitvah 2007

Z veseljem in ponosom - letošnji brucovanjski film Kluba škofjeloških študentov Volitve 2007.

Brucfilm Kluba škofjeloških študentov, 2007

Makedonski žur

Makedonsko kulturno društvo svetega Cirila in Metoda Kranj je včeraj (v soboto) pripravilo Etno folk festival.

Šel sem delat prispevek za Vest. V pričakovanju javnomnenjsko premočno vodečega kandidata sem se počasi navajal vzdušja. Odličnega vzdušja.

Dvorana sicer ni obetala. Ko sem prispel tja dol - v Kranj, na Savsko - v območje somraka, zapuščenih in temačnih stavb, z redkimi bednimi komercialnimi izjemami, sem skoraj izgubil živce pri iskanju prostorov. Po nekaj minutah in prepešačenih metrih, mi je prijazni voznik avtobusa z oznako MS namignil, da je to "tam gori, kjer svetijo luči."

In res. Strme štenge, nekaj stoječe mladeži, nato pa vrata. In za vrati pogled na ne preveliko dvorano. A tudi premajhno ne! Pogled na prostor z velikim rumenim odrom narejenim iz "bosank" in na množico. Bosanci, Hrvati, Makedonci ... Slovenska in makedonska zastava. Mladenke. Dedki in babice. Družine. Damjan Perne v prvi vrsti - baje je užival bolj kot dan prej v Tenetišah - kdo bi mu zameril. Muzika, ples, gneča, zvedavi pogledi, radost, sproščenost.

Ob mojem prihodu so nastopali folkloristi, sledila je velika pojedina. Terasa bend je po kulturnem programu zasedel privzdignjeno mesto in rutinirano zagodel. Vmes se je jedlo in na koncu (baje, takrat me žal več ni bilo) zabavalo do jutranjih ur. Prijazna gospa mi je enkrat vmes ponudila brezplačni pasulj, predsednik društva, gospod Dimitrievski, mi je nalil kozarec rujnega makedonskega.

Video o pasulju po makedonsko.

Bilo je lepo. Konec meseca spet praznujejo, natančnega datuma vam ne povem. Priznam, škrtica gorenjska sem. Človek, ki mu je, kot nekaterim denar, zadišal makedonski pasulj ...

Video reportaža in pogovor z gospodom Dimitrievskim sledi na Vesti.

Zamorkla: Še zadnjič v slovo ...

Zamorkla je glasilo škofjeloškega študentskega kluba. Na približno dva meseca študentarija prejme v poštne nabiralnike svojih staršev brezplačen izliv misli malega števila nadpovprečno aktivnih piscev. Zraven pa še fotografija ali dve, recept za poceni pojedino, test avtomobila, stran z golimi dekleti, napovednik dogodkov v Ostrigi, ponudba subvencioniranih zadevščin na klubu - to je Zamorkla.

Glasilo ponuja prijetno branje z nezahtevnimi in presenetljivo poglobljenimi teksti na enem mestu. Svoj čas sem se v urednikovanju poskusil tudi sam, zdaj to vlogo zavzeto opravlja Jan Čadež. S ponosom se oziram na tiste (davno minule) čase in se z nasmehom spomnim naslovnice s kurci. Tako nekako jo je poimenoval Tomaž Furlan - M'ža, ki je mojo idejo spravil v meso. Poanta je ta, da sta si takrat dva pola stala vsak sebi glede napovedanih reform. Za ali proti? Zanimivo je bilo to, da so reformisti in antireformisti svoje prepričanje ponazarjali na primeru evolucijskega razvoja človeške vrste. Jasno - vsak s svoje strani. Eni, da gre na gor, drugi pa, da gre na dol - pri človeku in, kakopak, pri reformah. No, ko sem razmišljal o enih in drugih propagandnih prijemih sem izračunal, pametno, ni kaj, da je konec koncev oboje isti k....

Naslovnica Zamorkle, december 2005

Predsedniku kluba pripada poseben privilegij, da v vsaki številki Zamorkle nagovori svoje ovčice v pastirskem pismu. Spodaj je moje poslednje pastirjenje, saj se s funkcije poslavljam.

PISMO PREDSEDNIKA
Še zadnjič v slovo ...
Nejc Jemec

Še zadnjič. Pišem kot predsednik. Enoletni mandat se izteka, še enega pa si ne želim. Napočil je čas, da osrednjo pozornost namenim drugim stvarem. Še vedno si želim sooustvarjati študentsko in nasploh mladinsko sceno v Škofji Loki. A ne v prvih vrstah ...

S tem pisanjem želim na kratko predstaviti svojo pot v ustroju Kluba škofjeloških študentov, obenem pa bi rad vsem mladcem, ki še ne vedo čisto dobro, zakaj bi jim prostovoljno udejstvovanje dobro delo, povedal, kaj je tisto, zaradi česar je vredno stopiti skozi velika klubska vrata. Povedati želim, zakaj sem ponosen na stvari, ki smo jih počeli in jih v določenem obsegu še vedno bomo. Nekaterim skupinam individuumov pa bi rad sporočil, da so navadni leni ušojedci, bojazljivci, prezira vredni pizdeki, v svojem univerzumu vsevedni, sicer pa mali nergači, brez smisla in volje, ki mislijo slabo, drugemu želijo najslabše, in nasploh v življenju niso naredili še ničesar pametnega, pa se nekako čutijo poklicane, da delo drugih zviška in neargumentirano dajejo v nič. Ko jih (vas) jebe – hvala vam, da ste mi učvrstili kožo, če se prepoznate, me prosim ne pozdravljajte več.

Bila je jesen, dober začetek študijskega leta. Po končani srednji šoli sem iskal nove izzive. Pred tem s KŠŠ-jem nisem imel izkušenj. Glede na aktivna gimnazijska leta, na dober stik z Ostrigo ob našem Živ žavu, sem nekako vedel, da je smiselno nadaljevanje družbenega udejstvovanja študentski klub. Pa čeprav sem o Klubu vedel malo. Malo oziroma nič.

Bil je čas volitev. Izvršni odbor (IO). Wat da fak? Pa sem vseeno kandidiral. Slišal sem, da je to najvišje telo udejstvovanja, da se rabi sveže krvi. Spoznal sem Matjaža Vouka. Najprej ob lepljenju njegovih propagandnih plakatov v Ostrigi, kasneje na dan volitev in še nekoliko kasneje – po volitvah - ob pivu v Ostrigi. Pogovarjala sva se. In se začutila. Ej, geji, brez opolzkosti. Poštekala sva se. Bil je moj mentor. Seznanjal me je z zgodovino KŠŠ-ja, povedal kdo je komu kdaj »jebal mater«, zakaj se tisti dve ženski ne marata, kakšni so bili včasih žuri, kako majhna je bila nekdaj Ostriga. Povedal je, kdo so legende Kluba, kaj vse se da početi ...

Skupaj z njim in ostalimi člani IO-ja smo poskušali postaviti Klub na novo. Brez medsekcijskih nesporazumov. Voukova živalska energija, naše nove in sveže ideje, volja vseh nas... Počasi so stari odšli, nasledili smo jih novi. KŠŠ se je bolj povezal, vključno z vsemi bivšimi sekcijami, zdaj Zavodom O.

Naslednje leto sem postal tajnik, Matjaž je ostal predsednik. Letos sem ga nasledil. Ne bi natančneje opisoval nekaterih suhoparnih dejstev. Resnica je le ta, da gre včasih gor, spet drugič dol. Ob koncu svojega mandata imam občutek, da gre spet na gor, čeprav smo ravno po obdobju, ko ni bilo tako. A kaj bi o tem ... Ljudje, tudi mladi, smo si različni, važno pa je, da med nami vlada neka stopnja razumevanja in strpnosti do napak drugega.

Zadeve se izboljšujejo iz enostavnega, a obenem kompleksnega razloga. Zaradi ljudi. Zaradi tistih prifuknjenih posameznikov, ki nosijo v sebi energijo, voljo, smisel, zavzetost, ideje in so po malem zasanjani idealisti. Zaradi ljudi, ki jih imam rad, ker niso apatični. Rad jih imam, ker s svojimi navedenimi lastnostmi bogatijo eden drugega, ker se znajo skregati, ko je treba in se poveseliti preko meja obče uveljavljenega dobrega okusa. Rad jih imam, ker niso povprečni, ampak znajo biti ekstremni – v dobrem in slabem – ker so s srcem pri stvareh. In rad verjamem, da sem vsaj v delu navedenega opisan tudi sam. Najbrž je to razlog, da se razumemo in prenašamo...

In ko smo ravno pri dobrih stvareh. Poleg nepozabnih trenutkov – odličnih žurov, koncertov, zadovoljstva po uspešno izvedenih projektih, izletov ... – mi je Klub s svojo infrastrukturo omogočil nekaj življenjsko pomembnega. Opremil me je, in sem se, z orodji, zaradi katerih se bolje znajdem v življenju nasploh. Stvari, ki sem se jih naučil tukaj – znanje o organizacijah, organiziranosti, organiziranju, vodenju, o ljudeh, medijih itn. – mi še kako pomagajo pri mojih zdaj začetih izzivih. V malce samovšečni maniri, pa vseeno; s pomočjo tu pridobljenih veščin, s pomočjo tega prostovoljnega udejstvovanja, ki se mu nekateri posmehujejo ali ga celo zaničujejo, tudi s pomočjo tega, bom pri svojem profesionalnem udejstvovanju boljši od drugih. Veliko sem dal temu Klubu, veliko časa, idej, energije. Ni mi žal. Ni, ker sem, kot prvo, ob tem neizmerno užival, navkljub občasnim težkim trenutkom. In ni mi žal, ko vidim, kaj vse sem s tem pridobi, kaj vse dobrega smo naredili. Zato dragi mladci, čimprej aktivno pristopite in pričnite z ustvarjanjem.

O težkih trenutkih? Niti niso bili tako težki. Sprva me je še malo zabolelo, ko sem od koga slišal, da je pa tisti rekel, da smo pa itak loški študentje v kurcu, da je kr neki, da se nam gre samo za denar itn. Sprva se me je še dotaknilo. Razmišljal sem v smeri, da bi se bilo treba s takim človekom pogovoriti, mu dokazati nasprotno. Da je njegovo prepričanje morda rezultat kakšne slabe izkušnje, nepoznavanja naše organizacije. Sprva sem mislil tako. Kasneje pa, na podlagi vse več izkušenj ugotovil, da nima smisla. Nima! Težko je prepričati prepričane, moja vest je čista, nameni prav tako, za mnenje drugih mi je vseeno. Zgodba zaključena. Če se prepoznate, še enkrat prosim, ko se srečamo na ulici, me ne pozdravljajte več. Hvala.

Moj mandat se izteka. KŠŠ bo dobil novega predsednika ali predsednico. Nov izvršni odbor. Če menite, da ste dovolj aktivni, imate voljo in čiste namene, vabljeni. Priključite se in pričnite z delom. Klub je in mora biti odprt vsem, saj je last vseh vpisanih študentov.

Odhajam novim izzivom naproti, začutil sem, da je napočil čas. Kot sem rekel, še vedno bom soustvarjal mladinsko sceno, a ne več iz prvih vrst. Vsem, veste kdo ste, hvala za nepozabne trenutke, za dober zgled. Ponosni smo lahko na storjeno. Srečno!

Objavljeno v Zamorkli, kmalu po objavi na Večnadstropnem blogu

Muzika: Okkervil River

Še ena luštna zadevščina se je našla. Zasedba Okkervil River iz Texasa.

Po njihovem gre za mešanico folk, indie in rock glasbe. Our Life Is Not A Movie Or Maybe je prvi komad z njihove letošnje plošče The Stage Names. Na poslušanje ponujajo vseh devet ...

Okkervil River: Our Life Is Not A Movie Or Maybe

Moj zapis o Titu

Pišite o Titu! Petnajstletniki, pubertetniki, mladi študentje! Obujajte spomine nanj! Kakšne so vaše izkušnje z njim? Pišite in si priborite POPUST! Ja, popust! 10 EUR! Celih, neponarejenih! Ta pravih 10 ojrov! Tole je AKCIJA, o kateri vam pravim. In prispevam svoj delež še sam ...

Kako že gre tista? Fak, ne morem se spomnit ... Pizda! Čak, sam mal ... Em, em ... Fak, težka bo ... Hm... Čak, a ni nekej na ..., na ..., na ..., na Drrrrrr? Ma ni. Fak!!! A sem lahko tolk neumen!?*&#$"! Pa to ni res no ... Čak, al pa je ... Je, je, je!!! Ja, to je to! To, to, to! To je to. Em ...

Družeeeee Tiiitooooo mi ti se kuneeemooo!!!

Menim, da bi bil Tito ponosen na aktivno blogersko omladino, ki takole na pol voluntersko, požrtvovalno in v duhu Enega, obuja spomin na tiste čase. Obenem pa neguje bralne navade in z blogerju oglaševalcu dostopnimi knjigami hrani svojo slo po znanju. Plosk, plosk.

Jao, jao, jao, jao ... Ana!!! Kje so Aspirini???

P.S. V komentarjih prosim brez levih in desnih nebuloz. Govora je o akciji. Zaloge omenjenih tablet pa so alarmantno nizke.

Špijoni v civilu

O snemanju brucovanjskega filma in brucovanju samem sem te dni že pisal. Tokrat pa dve zanimivi anekdoti - o špijonih v civilu in kršenju volilnega molka.

Snemalna ekipa je v nedeljo nekaj kadrov posnela nasproti škofjeloške avtobusne postaje. Ob glavni cesti proti Selški dolini. Na dan volitev se je snemal tudi kader, ko glavni akter, predsedniški kandidat Gnüj, nagovori zbrana potencialna volilca. Vse skupaj se je dogajalo ob velikem panoju, kjer so si oglasno mesto našli tudi siceršnji, resnični predsedniški kandidati. Za namen filma so fantje nad volilne plakate nalepili še filmskega.

Propagandni plakat za filmskega kandidata.

Vse lepo in prav, dokler na obisk niso prišli policisti. Ja, čisto pravi možje postave. Še pred prihodom, ko sem se oglasil preverit, kaj fantje ustvarjajo, smo se hecali na ta račun. Potem so pa res prišli. Sicer ni bilo kakšne silne panike. Matjaž Vouk jim je detajlno razložil vsebino, namen filma, kader Gnüjevega nagovora itn. Policista baje nista vedela, kako naj ukrepata. Smejalo se jima je, ko sta izvedela za kaj gre. Nič posebnega se ni zgodilo - zgolj opozorilo, naj se snemanje vendarle odloži do naslednjega dne. Kolikor vem, jih je o početju filmske ekipe nekdo obvestil. Zavedni Škofjeločan, ki je v snemanju očitno uvidel skrunitev svetih podob predsedniških kandidatov.

Pa to še ni bilo vse. Danes sta se spet oglasila dva policista, ki sta bila še enkrat več obveščena, da se nekaj nezaslišanega dogaja pri avtobusni postaji. Ekipa je namreč zopet snemala naslednji kader v bližini že omenjenih plakatov. Policista (druga dva) sta bila ponovno uvidevna. Eden izmed njiju pa naj bi komentiral: "Zgleda, da nekateri še vedno ne dojamejo, da živimo v svobodni državi." Ko jima je Vouk razložil zakaj gre, sta namreč doumela, da je prijavitelj "ekscesa" očitno nekoliko za časom.

In se takole človek vpraša o stvareh. Stanje v Sloveniji ne more biti katastrofalno, kot trdijo nekateri. Ni res, da ne živimo v socialni državi, in nikakor ni res, da ne živimo v pravni državi. Da kakšna stvar v tej državi ne bi bila pravna, da bi bilo kaj nemoralnega, krivičnega, tajkunskega, kradljivo-pridobitniškega, da bi se zgodilo kaj koruptivnega ali, bognedaj, nezakonitega - ne. Ob tako učinkoviti in zanesljivi civilni obveščevalni službi (COS) to ni možno. Ni mogoče, da bi COS spregledal, kdaj se pijani ko kanta vrnete z nočnega pohajkovanja. COS ne bo spregledal števila porno filmov, ki si jih ob "zanesljivi" uri pogledate v "intimnem" okolju vašega domovanja. Spregledal ne bo niti vašega včerajšnjega prijaznega pogleda namenjenega natakarici Špelci ob vljudni postrežbi jutranje kave. COS bo opazil tudi vsakršno nemoralno delovanje, ki bi rušilo obstoječe varne in predvidljive vrednostne ter normativne okvire. COS je najmočnejši tam, kjer menite, da ga ni. COS-ovi lokalni odbori so jedro te nevidne organizacije. Jeba pa je, ko COS včasih, v kakšnem bloku, spregleda truplo 83-letne Lojzke, ki tam na tleh, v hladu s tepihom prekritih betonskih tal, v večnosti sanja že peti dan ...

Muzika: New Young Pony Club & CSS

Spet je napočil čas za spoznavanje oz. odkrivanje muzike. OK, priznam, tople vode nisem odkril, sem pa naletel na meni vroče dogajajočo glasbo.

Namig za New Young Pony Club sem dobil v prispevku Matjaža Ambrožiča za Vest, o njih pa je razpredal tudi na svojem blogu. Zapisal je, da "so zelo energičen, če ne kar agresiven koncertni akt. Čeprav sem prvake novega rejva poprej povezoval z dediščino Videosexa, so torej ti v živo daleč od zamaknjenosti ali žalostne-darkeriade. Zelo so veseli in razposajeni." Med brkljanjem po spletu sem se torej spomnil na njegov zapis in prisluhnil.

Lepo. Poletno. Nagajivo. Ravno prav. Poslušljivo. Za na radio. Za žur v Ostrigi. Kitarist z brki me je z muvanjem spomnil na kitarista odlične beograjske zasedbe Vrooom Marka Nježića.

New Young Pony Club: Ice Cream

In sem se ob poslušanju spomnil še na brazilske zabavljače CSS ...

Cansei de Ser Sexy: Let's Make Love and Listen to Death From Above

Pa prijetno poslušanje.

Nastajanje filma

Včeraj s(m)o pričeli s snemanjem brucovanjskega filma. Moja vloga pride na vrsto danes zvečer.

V naslednjem videu pa nekaj malega utrinkov z včerajšnjega prvega snemalnega dne. Važno, da se družimo in uživamo, je ena lepa misel ob vseh teh stvareh, ki jih počnemo v našem študentskem klubu.

Video o filmu.

Trailer za brucovanjski film

Na Klubu škofjeloških študentov pripravljamo brucovanje. Nekaj malega o tem sem pisal že v prejšnji objavi.

Pomemben del brucovanja je tudi film. Brucovanjski film, ki se navezuje na temo aktualnega brucovanja. Lansko leto smo se na humoren način lotili katastrofalne situacije na področju turizma v Škofji Loki. Film so si kasneje ogledali celo na neki seji turističnega društva - služil jim je kot osnova za razpravo o stanju turizma na Loškem. Na hecen način se torej skušamo loški študentje lotevati resnobnih tem in pri tem nekaj sporočiti. Letošnji izziv nam predstavljajo volitve. Glavni filmar je Matjaž Vouk, moj predsedniški predhodnik. Sodeluje pa še precej zagnanih posameznikov in ni hudir, da nam ne bi uspelo. Je pa petek vedno bliže ...

Še nekaj malega vsebine. Od vseh jebani delavec s priimkom Gnüj (imena mu ne vem) se odloči postati predsednik, ker mu drugega, poleg samomora, v življenju ne preostane.

Tole je Matjažev trailer za brucovanjski film Kluba škofjeloških študentov Volitve 2007. Težit sem mu šel s trailerjem ravno pred začetkom snemanja ...

Video o dilemi s trailerjem.

Za tiste, ki niste iz naših logov, za domače pa kot nostalgično podoživetje, lanskoletni film Škofja Loka, mesto za v muzej (uradno turistično geslo: Škofja Loka, mesto muzej). Ima že blizu 10.000 ogledov, čeprav je večina for lokalnih!!! Bravo naši!

Brucovanjski film Kluba škofjeloških študentov Škofja Loka, mesto za v muzej (2006).

Zvečer v mestu ...

MKC Pri rdeči ostrigi sem že večkrat omenil. Pri 22-ih se po malem počutim veterana Ostrige. Vedno več je novih obrazov. Veliko dogodkov je že bilo, pod organizacijo katerih sem se podpisal.

Zadnje čase sem nekoliko slabše prisoten, tudi svojo predsedniško funkcijo na Klubu škofjeloških študentov opravljam z manj zavzetosti, kot na začetku. Čez dober mesec bodo študentske volitve v Škofji Loki, čez 10 dni brucovanje - dva projekta, ki ju moram nujno čim bolje izpeljat. Potem pridejo novi obrazi, nova energija in ideje. Po treh letih in več udejstvovanja na lokalni študentski sceni, po številnih neprespanih nočeh, po nemalokrat izgubljenih živcih, po tem, ko sem pridobil veliko neformalno pridobljenega znanja in v organizaciji pustil ogromno sebe, je torej čas, da se nekoliko pomaknem na stran in prostor prepustim drugim, sam pa pojdem svojo pot. Tako je, nekoliko sem se utrudil in nič mi ni žal za karkoli. Bom pa z veseljem še kakšno ušpičil - z zanosom, s polno vrečo naivnega idealizma. Z vero, da svet spreminjamo na bolje. Navkljub nergačem in škodoželjnežem, ki pizdolirajo vsepovprek, navkljub samovšečnim in samooklicanim vsevednežem, za katere pa se nemalokrat izkaže, da so bolj omejeni, kot so omejene krave na poti v klavnico. Tako.

V petek sem šel v Ostrigo. Masovk ne maram več. Bolj všeč so mi na pol intimni dogodki, kjer se da pogovarjat. Inu kulturno popivat. In popivat. In debatirat. Kakorkoli, v petek 12. oktobra je nastopila moška vokalna skupina Pushluschtae. Takole izgleda tonska vaja.

Petek v Rdeči Ostrigi - tonska vaja.

P.S. V četrtek 18. oktobra je v Ostrigi potopisno predavanje - Islandija in ne Portugalska. 26. oktobra vabljeni na Brucovanje Kluba škofjelošlih študentov: Volitve 2007. Nastopajo Red Five Point Star, pred tem bo stand-up comedy v izvedbi Komikaz, projekcija filma in krst novopečenih študentov.

Prvi šolski dan

Ja, v ponedeljek se je spet začela veselica. S tem še najmanj mislim na faks. Veselica je na poti tja in nazaj.

Prija mi, da spet začenjam študirat. Res, brez zajebancije. Rabim spet manjšo spremembo v življenjskem ritmu in študiranje bo prava stvar. Urnik je večinoma zanimiv, definitivno bodo kakšne zagreto-poglobljene debate, nova znanja, razprave ob kavici, skakanje s faksa na Vest, pa iz Ljubljane v Škofjo Loko - akcija! FDV mi sicer po malem smrdi - nočem nergat, špilat frajerja, biti žaljiv, nepošten in po nepotrebnem pameten - a o tem ob drugi priliki, ko idejo nadgradim z videom.

Kar sem hotel izpostaviti v tem zapisu, je naslednje. Prisegel sem si, kot nekateri to počno ob prehodu iz starega v novo leto, ne da bom redno hodil na faks oz. redno polagal izpite, pač pa sem si prisegel, da letos ne bom šel z avtom na faks. Navkljub dragim avtobusom - za 3,10 evra hočem Neoplana, Mercedesa ali MAN-a, ne pa TAM-a! - navkljub dejstvu, da rabim do železniške postaje pešačit 20 minut ali si iskati druge rešitve. Ne bom se vozil, četudi vlak kdaj zamuja in ne bom se vozil, četudi me v Ljubljano pelje smrdljiva, nagnetena rdeče-umazanorumenobela, predpotopna, počasna in tresoča se jara kača, po malem spominjajoča na vlak. Ne bom in pika!

Čuha, puha, čuha, puha ... Od Mednega do Ljubljane na cesti gužva, vlak pa piči 100 na uro. Hehehe. Aja, pa na vlaku je tudi gneča. Pa stoje sem snemal.

Če se kdo vozi v LJ in ima še kaj prostora v avtu, obenem pa se njegov/njen urnik ujema z mojim, naj to sporoči na najbližjo policijsko postajo, lahko pa tudi v komentarjih. Povezava do mojega urnika tukaj - program: novinarstvo, smer: novinarstvo - NOV 2, skupina: NOV 2 Z, skoči na: odvisno od aktualnega datuma.

Po neurju: upovedovanje zgodbe

Danes sem v Vesteh na Vesti dobil priložnost komentiranja. Govoril sem o situaciji v Železnikih, o načinu prenašanja tragične zgodbe s strani nekaterih medijev in o odgovornosti politike do prizadetih v poplavah. Težilo me je. Komentar si lahko ogledate tukaj.

Komentar: O upovedovanju naravne nesreče

Za nami je prvi vikend po neurju. V Železnikih in višje ležečih predelih Selške doline, kjer so posledice najhujše, je bilo v soboto in nedeljo kot na mravljišču. V soboto je 1500 - včeraj pa 1000 – gasilcev, vojakov, pripadnikov civilne zaščite in mnogih prostovoljcev, pomagalo prizadetim domačinom. Odziv iz cele Slovenije je bil tako velik, da so iz Železnikov sporočili, da novih parov rok za pomoč ne potrebujejo več, oz. da je pred prihodom nujna uskladitev s štabom. Podoba starega plavžarskega mesta počasi dobiva lepše obrise. Danes so zagnali del zastale proizvodnje v tamkajšnjih podjetjih, na normalno oskrbo s pitno vodo pa bo treba počakati vsaj še mesec dni. Zgodbo o tragediji je bilo treba prenesti ljudem po Sloveniji. Za to so poskrbeli domačini z video posnetki, večinoma pa novinarji. Informirana javnost se je odzvala širokosrčno. Do danes je zbranih čez milijon evrov prostovoljnih prispevkov. So se pa nekateri informiranja javnosti lotili na svojstven način. V času, ko so bili prizadeti kraji najbolj ranljivi, so poskušali nastalo situacijo prilagoditi profilu svoje oddaje. Po njihovem gre torej za črno-belo tragedijo, z dobrimi in slabimi fanti, s pro et contra stališči, s krivci in žrtvami. Dasiravno človek tudi na ta način zbere nekaj prepotrebnih sredstev, bi se bilo treba vprašati, kje je meja? Je treba za vsako ceno netiti Trenja? Je okusno spraševati objokane in skrušene ljudi, ki so izgubili tudi najdražje: »Vidva sta ostala brez sina in snahe, kako to doživljate zdej, jutri mate pogreb?« Zgodbe se da upovedati tudi drugače. Kot je zapisal Primož Knez, novinar Dnevnika, je glavna vloga novinarjev v prihodnje, da budno spremljamo izpolnitev obljub državnih veljakov, da čakamo, kdaj in kakšno sonce bo posijalo na Železnike. Če dodam. Tudi v Železnikih, Davči, Cerknem, Letušu in še kje bo predvolilni oder - nič zato, če bodo le prizadeti v neurju imeli kaj od tega.

Nejc Jemec, Vest, 24. 9. 2007

Peter pa Bjorn pa še John

Na Portugalskem se mi je zgodila ena zanimiva stvar. Pravzaprav dve. No, več jih je bilo, dve glasbeni pa bi izpostavil.

Prvič. Ne vem razloga, a ves prvi teden potovanja sem si v glavi, včasih tudi na glas, (fušal) mrmral komad Pearl Jamov - Jeremy. Nimam pojma, zakaj ravno ta! Poslušam jih, všeč so mi, dva koncerta sem videl ..., pa vseeno - so bendi, ki jih imam raje, ki jih več preposlušam, povrhu vsega pa Jeremy ni moj favorit. Od kod!? Kakorkoli. Ko sva šla z Ano v Coimbri na pico, jaz sem zraven pil odlično Super Bock portugalsko pivo, je moja punca zaslišala neke znane zvoke. Pazite, cel teden sem ji najedal s komadom, jasno da je odmevalo tudi njej. Na VH1 Classic so vrteli Jeremya - videospot! Ena redkih prilik ob TV-ju, eden redkih njihovih spotov, in evo ga Đeremija. Želja je bila očitno dovolj velika ...

Drugič. V eni portugalski stalno pojavljajoči se reklami je bil en hudo, res hudo nalezljiv komad. Prijetno požvižgavanje. Poletno. V Lizboni sem se pomudil v eni tehnični trgovini, kjer so imeli tudi skromno zbirko plošč. Povezava? Počasi. Na oddelku kjer imajo izpostavljenih nekaj plat, ki jih lahko obiskovalec tudi posluša, do tovrstne izbire sem sicer precej skeptičen, a vseeno - zaustavil sem se pri cedejki z napisom Peter Bjorn and John: Writer's Block. Začnem s poslušanjem. Intro. Prvi komad - super. Drugi komad - komad iz portugalske reklame!!! Tretji komad - bravo. Četrti komad ..., to je to.

Ime mi je bilo znano - loadal sem že lani, ko je bila plata izšla, pa si nekako nisem vzel časa, da bi prisluhnil. Zdaj ugotavljam, da pač včasih nekaj traja, preden si pripravljen odkriti kakšno dobro zadevico in je potrebna kakšna banalnost, da se kaj uresniči. Švedski bend s tremi izdanimi platami je tisto, kar sem že nekaj časa pogrešal. Je tisto, kar sem občutil, ko sem odkrival Bloc Party, Clap Your Hands Say Yeah, The Fiery Furnaces, Kultur Shock, Architecture in Helsinki, Willard Grant Conspiracy ... Ta filing muzike, ki jo čutiš. Ne vem, ne znam drugače opisat. Muzika, ob kateri pač nekaj začutiš. Ljubezen. Muzika, ki dogaja.

Dovolil si bom pokazati video omenjenega benda. Ni to njihov največji hit, morda ravno zato. Žvižgajo pa na celi plati ... Peter Bjorn and John - Objects Of My Affection.



P.S. Skromno priporočam tudi ogled tega. Wichita records, ki te dni praznuje sedmo obletnico delovanja, je super založba. Pa prijetno odkrivanje všečne muzike.

Portugalska

Včeraj sem se vrnil s Portugalske. 14 dni potovanja, lepo vreme, mesta, nacionalni park, znamenitosti, bogata zgodovina, lep jezik, ocean, nogomet, hašiš & marihuana, ribe ...

Kogar zanimajo fotografije, anekdote, zgodbice z najine poti, vabljen-a v četrtek 18. oktobra ob 19.00 v Rdečo Ostrigo - nič posebnega, nič nenavadnega, zgolj prijeten večer.

Sicer sva z Ano nadvse uživala, o čemer pričata tudi naslednja posnetka.

Video o ženski.

Video o moškem.

Hoja žirafe

Ravno sem prišel domov - s kolegi smo ga lumpali - odpravljajoč se v svoje sobane pa sem še neoliko pofirbcal, kaj dogaja na televiziji.

Na drugem programu prenašajo maraton moških z atletskega svetovnega prvenstva na Japonskem. Eden izmed dveh komentatorjev je tudi legendarni Andrej Stare. Nekaj minut pred zmagovalčevim prihodom v cilj je najzanimivejši boj za tretje mesto. Kenijca, ime je bilo prezapleteno, tako sem ga pozabil, sta ulovila najbližja zasledovalca. Ta Kenijec, komentator ga je poimenoval s pravim priimkom, je bil vidno utrujen - kdo pa ne bi bil!? Stare je njegov tek komentiral: "Kenijec s hojo tiste pravkar rojene žirafe."

Kot pravkar rojena žirafa sem zalomasti po stopnicah, padel na posteljo in zaspal.

Dirka v Lučinah

Danes sem šel zabeležit dogajanje na gorski hitrostni dirki v Lučinah.

V naslednjem videu sem strnil nekaj dih jemajočih trenutkov. Adrenalin, hitrost, bencinski hlapi, hrupni motorji, nesreče, rešilec, okvare, zdrsi s ceste, mladenke v črnem usnju, prehitevanja, zakulisje dirke ... Poglejte si.

Video o najatraktivnejših trenutkih dirke.

Rumeni rovokopač

Tehnik, samostojno gradbeno podjetje s sedežem v Škofji Loki, gradi ali/in prenavlja v Ljubljani. Pa ne kjerkoli. To počnejo na očeh javnosti pred parlamentarno stavbo. Pred centrom sveta, pardon, Slovenije.

Modra, bela, rdeča, zelena in rumena. Nacionalne in lokalne barve so se zlile v Eno. Lokalpatriotska čustva so vzklila v vsej svoji silovitosti. Solze sreče so privrele na plano, kolena so se zašibila. Sreča, veselje, ponos, vzhičenost. Neopisljivo. S tresavo roko sem prijel kamero in slikal.

Gospodarska ...

... rast.

V Tehniku je svoj čas delal moj preminuli ded. Spomnim se, ne vem zakaj, ampak živo se spominjam trenutka, ko sem bil na obisku pri Venčeslavu in Mici, moji babici. Ata me je spraševal, kaj bom, ko bom velik. Tipično vprašanje za cirka 10-letnega mulca, morda še mlajšega, ne vem točno. Rekel sem mu, da bi vozil rovokopača, bagerja po domače.

Tisti čas sva se z bratom namreč ogromno preigrala z lego kockami. Najbolj vesel sem bil živo rumenega bagerja. Z njim sem prekopal vse bratove stvaritve. Malce pretiravam, pa vseeno. Ljubil sem svoj mali rumeni bager. Na tisti moj odgovor je ata z nasmehom, a resnobnim tonom, kot posledico izkušenj, odgovoril, da v bagerju pozimi zebe, svinjsko zebe.

Sčasoma sem si premislil. Misel na bager sem opustil in kmalu na televiziji zapazil športne novinarje. Treniral sem hokej na ledu. Šlo je skupaj. Sčasoma sem opustil tudi to misel, zaradi misli, da se je treba učiti tuje jezike. No kasneje sem si želel postati še marsikaj ...

Zdaj (mislim, da) vem. Novinar bom. Pa ne športni. Čeprav jih ne podcenjujem. Nasprotno! Dober športni novinar mora vedeti, znati, poznati svoje področje. Zanimajo me pač druge stvari. Zato upam, da se mi letos uspe vpisati na kakšen jezikovni tečaj, ki bo na Klubu škofjeloških študentov. Ruščina, mogoče nemščina. Praksa, ki se mi zdi za bodočega novinarja enako pomembna kot dobra teoretska podlaga, že šiba 100 na uro. Odlične učitelje imam.

Žužka nikar!

Danes sem storil dobro delo. Mati so me prosili, ker jih je bilo strah, da iz kuhinje odstranim leteči stvor.

Želel bi, da na področju žužkov postanem svetal zgled, kot je Denis Sarkić z videom o pasjih drekcih (v glavni vlogi je zablestel pes Janša) postal zgled lastnikom psov.

No, sem realist in vem, da tako gledan moj prispevek ne bo, niti ne bo imel takšnega in tudi skorajda usodnega učinka. Resno pa sporočam sledeče: ne svinjajte časopisnega papirja ali svoji belih sten s krvjo nič hudega slutečih žužkov, komarjev/komark, muh in podobnih insektov. Pustite jim živeti. Veste, njihova življenja se ne štejejo v letih, tako kot naša ...

Video o žužku in dobrem delu.

Podarim ptiča

Božo in Frida, naša družinska papagaja, vrste Agapornis fišer, sta se pred časom precej intenzivno ljubila.

Plod njune ljubezni je bilo 5 lepih, luštnih mladih papagajev. Jasno, Agapornisov. V času njihove vzreje se je pripetila tragedija. Frida, njihova mati, nam je pobegnila, in ko jo je moj stvarnik Bojan ujel, jo je, predvidoma od vročine in strahu, zadela kap. Umrla je. Mladički so bili že dovolj veliki, da je zanje lahko poskrbel Božo sam.

Oddali smo že 4 mladičke. V paru, ker gre za ptiče, ki se imajo radi in zategadelj radi živijo v parih.

Zadeva je sledeča. Podarjam enega Agapornisa. Moj brat Domen ga je poimenoval Eržo, po najinem prijatelju. Na to temo sva posnela tudi film, ki pa ni za javno objavo. Podobnost je zgolj naključna. Ptič Eržo je urejen, mlad, situiran. Je lep. Spolno aktiven bo postal čez čas in je tudi kolikor toliko socializiran - nekolikanj očitna je le maternalna deprivacija. Zelene barve, rdečekljun, šavsne pa kot rotvajler, če je treba. Mladička, doma vzgojenega - v času vzgoje je mali kakec večkrat padel na mojo skrbno dlan - podarim izključno skrbnemu lastniku, ki je pripravljen odšteti denar za njegovo partnerko! Ob morebitni sklenitvi posla, mi morate predložiti podatke o vaših mesečnih dohodkih (da vidim, če ste sposobni skrbeti za malega lepotca), dokaze o vaši nekaznovanosti, sliko, opraviti pa boste morali tudi test splošne razgledanosti - Eržo papagaj se namreč rad pogovarja o zunanjepolitičnih zadevah, športu in avtomobilih.

5 mladičkov. Plod ljubezni med Božotom in Frido.

Mali ptič Eržo.

Ko bo velik bo zelo lep. Še lepši, kot je zdaj. Sliši se nemogoče, pa je.

Ponudbe zbiram na tem blogu, v komentarjih. Povejte prosim naprej.

Kupite Slovenske novice!

Nacionalna raziskava branosti je prejšnji mesec postregla z aktualnimi valutnimi podatki o branosti. Časnik z največjim dosegom so, po tej raziskavi, Slovenske Novice (SN), ki dosežejo zavidljivih 355.000 bralcev!

Včeraj mi je bilo na poti v Ljubljano dolgčas, zahotelo se mi je branja. Blizu je bila trafika. Odločil sem se za nakup časnika. Preden se vrnem k SN, temu tračarsko-tragično-ekskluzivnem časopisu, naj zapišem naslednje.

Pri nas doma smo bili dolgo časa naročeni na Delo. No, takole je bilo. Na Delo sem nas naročil jaz, ker se mi je zdelo fino imeti dnevno možnost prebiranja časopisa. Navkljub internetu in dnevnemu spletnemu prebiranju novic, se mi zdi časopis všečen in večen. Paše mi. Tudi po vseh nevšečnostih in predvsem nevšečnikih, ki so doleteli časopisno hišo Delo, sem dolgo vztrajal. Nisem hotel na hitro in na prvo žogo slediti večini (dasiravno je večina ostala, sem tiste, ki so v velikem številu odšli, so prekinili naročnino, tudi poimenoval večina, ker ne gre za zanemarljive številke). Očeta je motil format, sam se na to nisem oziral in sem rad prebiral vse tiste zgodbe, nasploh ob sobotah. Velik format pač deluje resno. Pred kratkim mi je dopizdilo. Ko je preveč, je pač preveč. Zato je oče naročil, kot je v eni Sobotnih prilog dejal Drago Jančar, zelen časopis rumene vsebine. Objektiv prekaša Prilogo, si bom pa vseeno še kdaj privoščil tudi Delovo sobotno edicijo, sploh kadar bodo vanjo kakovostne zgodbe pisali meni zanimivi pisci - moškega in ženskega spola.

Skratka. Včeraj se mi je bralo. Dnevnik je odpadel, ker smo nanj naročeni in ga torej lahko preberem tudi zvečer, doma. Kupil sem Delo s prilogo Polet, odpadel pa je nakup SN.

Driska, klofutanje in huliganstvo - jasno, romsko huliganstvo. Brez najmanjše morale, etike. Vse za 355.000 bralcev.

P.S. Dodajam oznako homonovinarus. Geslo, ki mi ga je ob stvaritvi e-naslova nejc.jemec@vest.si dodelil Marko Bratuš.

Slovenci in Hrvati II.

Nerad govorim ali pišem, niti nisem mnenja, da smo Slovenci nestrpni, zagovedeni, nevoščljivi, prepirljivi, hlapčevski.

Nerad, ker bi se lahko kaj kmalu kdo počutil užaljenega. In to upravičeno. Priznam, tudi sam bi se. Ne zdi se mi fer, zato tega ne bom storil. Se je pa treba zavedati, in najbrž take poznate tudi vi, da so med nami kreteni. Res. Tisti pravi, pristni kretenčki. Ta, ki je popisal Mesića, je eden izmed slovenskih "biserov". Kreten. Brzdam se, sicer bi napisal še kup pripadajočih mu oznak.

Oglasni plakat za aktualno Mladino. Ljubljana.

Napis in kljukasti križ od blizu.

Pred dnevi mi je, ob vstopanju na Alpetourjev avtobus iz Ljubljane v Škofjo Loko, "prijazni" voznik zabrusil: "Kje bo potem v Loki ležala tale zadeva? Pod zici (sedeži op.p.) a!?" V rokah sem imel malo (0,25 l) Koka-kolo iz Mc'Donaldsa. Glede na poprejšnje podobne izkušnje z avtobusarji se mi je še enkrat več dvignil tlak, a sem mu na zelo vljuden (morda celo preveč) in jasen način, sicer z nekoliko povišanim tonom, priznam, odgovoril, da bo plastični kozarec najprej začasno končal v mojem nahrbtniku, v Škofji Loki pa v smeteh. V takih primerih ne morem ostati tiho. Določenim osebkom je pač treba povedati, kar jim gre. Ako bi srečal Mesićevega rablja ... V veliko veselje se mi je takšnih ljudi lotiti z besedami.

Slovenci in Hrvati

Tale Hrvaška mi ne da miru. Nisem edini. Zdaj se bo, kot kaže, naš politični vrh družno pogovoril in odločil kako naprej.

Eden tistih sem, ki ne verjamem. Nejeveren sem. Nočem se pustit nategovat. Hja, najbrž me včasih kdo, no, prinese naokrog, ampak, kar želim povedati je, da vsaj malce podvomim v večino stvari. Ko se na dnevnem redu debat - v medijih, med kolegi ... - znajdejo slovensko-hrvaški odnosi, dvom potencira v višave.

Noben bog, noben odmrtvihvstali Pučnik, Tuđman ali bogsigavedi kateri pomembnež me ne bo prepričal, da "spor" med sosednjima državicama ni umetno, politično ustvarjen konstrukt. O.K., lahko bi diskutirali, da je itak vse ena velika konstrukcija realnosti, a vseeno. Nihče me ne bo prepričal, da so Hrvati pač po naravi stvari taki, da sovražijo Slovence in obratno. Nihče me ne bo prepričal, da jih lahko hitreje fašem na Hrvaškem, ker sem pač Janez, kot pa na kakšni vaški turbo veselici med pijanimi klenimi korenjaki. Nihče me ne bo prepričal, da so Hrvatje slabi ljudje. Nihče me ne bo prepričal, da ga vedno najebemo, da nas vedno pretepajo, da se ne znamo postavit zase, da nas vsi nategujejo, da se jim preveč uklanjamo, da smo hlapci itn. Nihče. Zatorej ne poskušajte. Nihče me ne bo prepričal, da je Joras žrtev, še manj, da sta brata Podobnik borca za južno mejo. Ko sem zadnjič spet gledal tiste znamenite posnetke "bitke za južno mejo", sem skoraj počil od smeha. Kdor voli SLS ..., matr, krucifiks, prekletzakurnknazaj!!!

Ste kdaj pomislili, da se politiki res dogovarjajo o sporih? Da so dogovorjeni, umetno konstruirani? Tudi če ni res, kar trdi Rop, nihče me ne bo prepričal, da tega niso sposobni. Tole sem zapisal leta 2006, napoved mojega večera v Ostriginem mesečnem programu, podobno kot leto pred tem in tudi letos. Trikrat sem že organiziral v Rdeči Ostrigi Večer slovensko-hrvaškega prijateljstva, kaže, da ga bom to sezono spet ... Vabljeni k sodelovanju. Naj se stvar širi. Povej naprej.

3. februar 2006
2. ((NE)POLITIčNI) ŽUR S SPOROčILOM ali
Večer slovensko-hrvaškega prijateljstva oz. Kdor ne skače ni prjatu!
VSTOP PROST

Napetosti med sosedama ostajajo, politiki še vedno nategujejo ljudstvo, iščejo čustvenega odziva med čredo ter tako preusmerjajo pozornost od pravih težav na umetno ustvarjene, nebodigatreba spore in s tem vlečejo koristi. Razmere kar kličejo po drugem večeru slovensko-hrvaškega prijateljstva, na katerem bomo zopet rušili stereotipe, preganjali nestrpnost in si priznali, da smo na eni in drugi strani meje vsi le ljudje, ki si v svojem bistvu želimo le denarja, uspeha, naslade in miru. In dosegli ga bomo ob odsotnosti politikov, ki jim bomo kazali riti, ker se podobno privlači; dosegli ga bomo z žuranjem v samem epicentru spora - v Nuklearni elektrarni Rdeča Ostriga, ob pitju našega in njihovega piva po znižanih cenah za nakup obeh in ob pozibavanju v ritmih njihove in naše glasbene produkcije. Če pa nam sporov slučajno ne bo uspelo preseči, bomo na pomoč poklicali arbitre, tiste, ki najbolje poznajo naše ozadje, nekdanje tovariše iz rajnke Jugoslavije - Bijelo Dugme, Bajago, ipd. če njim ne bo ratal, če nas oni ne bojo prjatlu nardil, če vas oni ne bojo plesat spravl, ker kdor ne skače ni prjatu, pol je pa z vami neki narobe!!!

Še nekaj malega fotk iz tistega davnega leta dvatisočšestegagospodovega, za občutek.

Hrvaški grb na slovenski podlagi ...


... slovenski grb na hrvaški podlagi.


Dogajanje v epicentru - nuklearna Ostriga. Midva DJ-a, Iztok Zois in jaz, v primerni obleki. Vrtela naše in njihove, stepel se ni nihče. Celo nekam prekomerno so se objemali. Jaz z napravo za merjenje radioaktivnosti. Rezultati? Jeba.


Scena v dvorani. Na časopisnem papirju razna gesla, prečrtana. Ne verjamemo jim.

Foto: Matjaž Vouk

Ljubljanska Jadrolinija

Včeraj sem se spomnil na Dalmacijo. Večkrat smo s starši preživljali dopustniške dni na Hvaru, na maturantskem izletu smo se ustavili v Dubrovniku in na Kornatih, lansko leto sva šla s punco na Korčulo.

Lepo je tam doli, pa naj se politiki jebejo med sabo kolikor se hočejo. Dalmacija je lepša od slovenske in marsikatere druge obale in pika! Ljudje so prijazni, vsaj moje izkušnje so take - Slovence so najbrž tudi že kje drugje prebunkali - ribe znajo vsaj trikrat plavati, morje je slano, sonce te rdeče opeče, pivo hladijo na primerni temperaturi, časopis zamuja samo en dan, punce se kopajo v kopalkah ali brez njih ..., raj v malem torej.

Všečna stvar takšnega dopustnikovanja, izležavanja in odklapljanja od vsakodnevnih tegob (lepo sem tole spisal, kot v kakšnem turističnem vodniku), je tudi plovba z njihovimi ladjami oz. trajekti. Marko Polo, Ivan Zajc, Dubrovnik, Liburnija. Markantna imena, ki me vsako leto znova, ko se odpravim tja dol, nekako po malem fascinirajo. Ne vem, tako čudovite se mi zdijo tiste precej velike plovne zadevščine v vodi.

Včeraj pa sem eno takšnih manjših fascinacij doživel tudi ob Ljubljanici.

Video o ladji na Ljubljanici.

Imena ji ne vem. Ni hudir, da ga ne bi kmalu dobila.

Dixi luksuz

Včeraj sem delal. Spet. Po zanimivem delavniku, naj samo omenim, da sem bil pri sveti maši - zapis o tem sledi v bližnji prihodnosti - sva se s prijateljem, čigar ime in priimek zanimivo sovpadata (Luka Lukić), odpravila na pivo.

Trnfest v KUD-u France Prešeren je ta čas ena mamljivejših lokacij v Ljubljani, zato odločitev ni bila pretežka. Po spitem pivcu pa, kot najbrž veste, paše tudi primerno odlitje zaužite tekočine. Pričujoči posnetek prikazuje ... Ne, ne prikazuje Tistega. Prikazuje pa luksuz na katerega sem naletel ob rutinskem, vsakodnevnem početju. Fantje; nikoli več v grm, zid, smetnjak ali pnevmatiko sfriziranega merđota! Tistim, ki jih imajo doma radi, torej hišnim ljubljenčkom, je še vedno oproščeno.

Video o luksuznem zelenkotu.

P.S. Po ogledu videa mi je postalo jasno, kje je ON za vodo. Desno od DIXI lijaka je manjša špranjica in menim, da je to to. A na kraju zločina je bilo pač pretemno, ne le v moji glavi, da bi si lahko privoščil umivanje rok. Fej, fuj, kakšen umazanec sem.

Vestno delo

Včeraj sem za Vest pripravljal nekakšno anketo med gostinci o tem, kako dobro poznajo prihajajoči Zakon o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov, ki bo stopil v veljavo to nedeljo, 5. avgusta.

Včeraj je deževalo. Sam pa sem obhodil dober ducat gostincev. Ljubljana je velika. Ste že povezali vse skupaj? Ja, moker sem bil do pet. Kaj hočemo.

Video o mokrosti novinarskega dela

P.S. Ne pritožujem se. Uživam, hočem. Samo deliti sem želel, ker je tako manj mokro, kot pa če bi moral sam prenašati tiste mokre hlače.

Taborjenje ob Kolpi

V sredo zvečer sem se vrnil z dopusta. Danes ugotavljam, da bi rabil še teden dni časa, da pridem k sebi. Dopust po dopustu torej.

S škofjeloškimi študenti smo imeli tradicionalno, bojda že 10., taborjenje ob Kolpi - v vasi Breg - 10 km od Vinice proti Staremu trgu, pri Špeharjih. Rad bi napisal odličen potopis, pa ne gre. Zato bom kratek.

Bil sem zadolžen za finance in pijačo - torej sem bil capo di banda, šef, big boss, najpomembnejši med pomembneži. Od mene je bilo odvisno vse (pijača). Strahospoštovanje se je naselilo v ljudeh, ko sem korakal mimo njih, gledali so me navzgor, dasiravno sem bil vsaj 5 cm nižji od drugega najmanjšega. Spesnili so mi pesem, postavili kip, po meni poimenovali skakalnico ob reki. S čolnom so me vozili po Kolpi, lepa deklica pa mi je z vinom kapala po ustnicah, da se niso posušile. Bilo je vroče, večini. Mene pa bi v senci listov belega gabra enkrat skoraj zazeblo, a ja v vlažni noči, ne vem mu imena, kmalu zakuril ogenj in me razsvetlil, kakor sem jaz nasploh svetil ostalim. Nosili so me na rokah, kadar sem jim pripeljal alkohol, in po drugi strani moledovali, kadar sem zagrozil, da brez denarja ni pijače. Ni me zadovoljilo. Utrujen sem in rabim dopust.

Sicer smo se imeli fino. Debate, pivo, tropinovec, zrezki v smetanovi omaki s kruhovimi cmoki, divje svinje, latrina, neumne fore, zvezde, reka, kanu, izvir, odojek, naseljenci otoka katan, fuzbal, ročni fuzbal, kitara, izjave započitodsmeha, razbita Eržotova glava, ogenj, šotor ...

Kitara.

Pivska korektnost in konkretnost. Opravičilo: za vikend nas je bilo blizu 90.

Kanu, reka, stopničke za v reko, v ozadju moder optični kabel do izvira, kjer se je na hrvaški strani hladilo pivo - modra odločitev.

Smerokaz. Da se človek ne izgubi. Plaža, tabor, latrina. Slednja je bila kabrio - taborniki so namreč pozabili plahto, zato si imel od ramen navzgor lep pogled na gozd, grmičevje in Kolpo.

Za vsakogar nekaj. Glasba, branje, ročni nogomet in veliko smeha.

Družabne igre: poker. Na sliki poker frik Gpe z neprevidnimi (ne kot nepazljivimi, ampak kot takimi, skozi katera se ne vidi) očali.

Postrežba.

Naš tabor z drogom in zastavo. Zastavo (ne avtomobila) so nam sosednji taboreči večkrat ukradli. Mi pa njim nazaj. In oni nazaj nam. Pametnejši odneha. Naslednje leto jim vrnemo ...

Ko sem prišel domov, sem doživel kulturni šok, pa nisem bil edini. Bojda je Ivo Mlakar, pomočnik kuharja na Kolpi, ko smo se v sredo zvečer dobili v Jesharni (škofjeloški piceriji in špageteriji in odlični kofetariji), hotel naročiti še eno rundo - sedeli so zunaj - vstal, pustil natikače pod mizo in bos zakorakal proti notranjosti lokala ... Pa se je spomnil, da to pa ni več Kolpa.

Semaforska travma

Lepi dnevi so. Vreme? Tudi. A lepi dnevi so, ker Škofja Loka končno postaja mesto.

Spominjam se časov (pri 22-ih ta fraza zveni še malce čudno, a se je počasi, skupaj s plešavostjo, navajam), ko so me kolegi iz Kranja, za časa mojega ukvarjanja s hokejem na ledu, zajebavali, prcali, rugali, jebali v glavo ..., ker sem iz Škofje Loke. Četrt'k (četrtek), k'k (kako) in podobne lokalno izrečene besedice so bile glavni razlog za neškodljiv hec na moj in bratov račun. Včasih pa so se pošalili (travma me spremlja še dandanašnji) tudi ..., kako naj to napišem ..., rekel bi ..., no, ne vem ..., mislim ..., no ..., rekli so mi, da Škofja Loka ni mesto, ker ima samo EN SEMAFOR!!!

Ker prihajam iz takšnega okolja, ki ni mesto, pa tudi vas ne, ker pa vseeno po maši ne gremo vsi skupaj v gostilno, ker torej nismo ne tič, ne miš, je to v mladem fantu povzročilo pravi notranji nepogasljivi vihar, zmedo. Ja, bil sem zmeden. Kdo sem, kam grem, zakaj me ne marajo, zakaj se norčujejo iz mene? Nič mi ni bilo jasno. Iskal sem odgovore. Iskal sem krivce. Čemu sem tako nebogljen, zakaj me je bog poslal za svoj hrbet v to selo škofjeloško, zakaj je dovolil, da sem taka plašna, butasta, zahojena, nerazgledana, neodločna, poteptana mona? Iskal sem iskal, pa nisem našel. Ne v Kranju, ne v Loki, nikjer.

Nato sem odšel v veliko mesto, študirat. In videl tam še več semaforjev! Prave utripajoče barvne pošasti! Fascinantne, ogromne, na gosto posejane: 100m pavze - semafor - 150m pavze - nov semafor! Vau! Po začetnem navdušenju pa še večja frustracija. Pri nas imamo le enega, jaz sem od Pri nas, torej imam tudi jaz le enega. Še vedno sem nihče, ubog, ničvreden študentek. V zadnjem letu ali dveh, ne vem več natančno, travma me je namreč vodila v alkohol, sem se skušal potolažiti, da so za moje težave krivi komunisti. Zakaj točno ne vem, je pa to precej prikladen odgovor kajne? Morda ima kaj veze z rdečo barvo na semaforju ...

Kakorkoli. Kaže, da bomo v Loki imeli sedem semaforjev. Postali bomo mesto. Travme ne bo več. Majhnost, tudi osebno občutenje le-te, bo preteklost. Škofjeločani bomo zacveteli v vsej svoji polnosti in zavzeli svet. Kitajci, prihajamo! O čakalni ali gnečni ali semaforni ali prometni travmi pa, ko bodo lučke zagorele. Tudi rdeča.

Radio:

"Voznike opozarjamo na previdnost na relaciji Ljubljana - Škofja Loka - Železniki, kjer prihaja (bo prihajalo) do zastojev. Priporočamo obvoz Ljubljana - Bled - Bohinjska Bistrica - Soriška planina - Železniki - Škofja Loka. Previdno in strpno. Poslušajte nas še naprej. Z nami boste znoreli hitreje!"

Takole zadeva izgleda iz avtota.

Semafor št. 1: Ko je rdeča, se lahko naužijete lepot očaka Lubnika - gore v ozadju.

Semafor št. 2: Postavljena zadeva, ultramoderno in supersonično d'bestno križišče - v posmeh "kmečkim" krožiščem. Okornejše voznice in vozniki bodo po zgledu evrokalkulatorjev na dom prejeli posebne priročnike z navodili "Kako se spopasti z zadregami novega križišča?" Otvoritev bo. Bo tudi zakuska. Bodo ministri in bo(sta) župan(a). V polnosti bo zaživel z odprtjem obvoznice. Na Suhi se prebivalci pritožujejo, župan se ne da. 2022?

Semafor št. 3: Prasemafor. Prvi. Oče ostalim. Še vedno v dobri kondiciji. Priljubljen, ljudje velikokrat čakajo v vrsti, da bi se dokopali do njega.

Semafor št. 4: Še enkrat s pogledom na Lubnik. Pa letos so rože posadili, pa kamenje je okrog, pa zastave plapolajo, pa travo gasilci zalivajo - osrednji škofjeloški park?

Semafor št. 5: Za pešce. Najbolj me razpizdijo vozniki, ki pri rumeni ne znajo zavirati. Ok, počnite to na prejšnjih, ne pa na tem, kjer so ljudje v igri! Drugo kar me raz-vname je pa folk. Zadnjič na primer, se je neki pametnjakovič odločil prečkati cesto - popoldne, ko je precej prometa - ob rdeči luči. Kul, če zmoreš, . Je pa zajebal starko, ki je mislila, da je napočil čas. Na srečo so vozniki pravočasno zavrli ... Po drugi strani me pa vedno znova fascinira neverjetna zasidranost pravil, kar včasih, ko bi bilo to zaželeno, ni ravno praksa. Zgodi se namreč, da ljudje čakajo ob rdeči luči tudi ponoči, ko ni žive duše na cesti. Priznam, sam pa prečkam, utemeljeno, skoraj filozofsko prepričano, da je takšna odklonska drža odraz moje sposobnosti mišljenja z lastno glavo ...

Semafor št. 6: Hudo prometna zadeva - na 30 s z nadzvočnih 60 km/h pripelje nov avto. Če je bolj zaradi pešcev, ne oporekam!

Semafor št. 7: Podobno kot pri zgornjem... Je pa tale (zaenkrat) zadnji proti Železnikom. Blizu je Mercator, morda pripravljajo posebno ponudbo in pričakujejo več obiska.

Sklep: Kakšne hude nevarnosti na teh točkah ni bilo, gneča pa že dosedaj.

O prispevku sem začel razmišljati kmalu po postavitvi novih semaforjev, me je pa k pisanju spodbudil tudi komentar vestnega Hanze na Vesti. Presodil sem, da bolj sodi sem, na moj blogčič. Tam pa o čem drugem ...

Še to. Mati so mi zadnjič dejali, da, ko pišem, veliko preklinjam - veliko kletvic napišem. Opažam, da res.