Zamorkla: Še zadnjič v slovo ...

Zamorkla je glasilo škofjeloškega študentskega kluba. Na približno dva meseca študentarija prejme v poštne nabiralnike svojih staršev brezplačen izliv misli malega števila nadpovprečno aktivnih piscev. Zraven pa še fotografija ali dve, recept za poceni pojedino, test avtomobila, stran z golimi dekleti, napovednik dogodkov v Ostrigi, ponudba subvencioniranih zadevščin na klubu - to je Zamorkla.

Glasilo ponuja prijetno branje z nezahtevnimi in presenetljivo poglobljenimi teksti na enem mestu. Svoj čas sem se v urednikovanju poskusil tudi sam, zdaj to vlogo zavzeto opravlja Jan Čadež. S ponosom se oziram na tiste (davno minule) čase in se z nasmehom spomnim naslovnice s kurci. Tako nekako jo je poimenoval Tomaž Furlan - M'ža, ki je mojo idejo spravil v meso. Poanta je ta, da sta si takrat dva pola stala vsak sebi glede napovedanih reform. Za ali proti? Zanimivo je bilo to, da so reformisti in antireformisti svoje prepričanje ponazarjali na primeru evolucijskega razvoja človeške vrste. Jasno - vsak s svoje strani. Eni, da gre na gor, drugi pa, da gre na dol - pri človeku in, kakopak, pri reformah. No, ko sem razmišljal o enih in drugih propagandnih prijemih sem izračunal, pametno, ni kaj, da je konec koncev oboje isti k....

Naslovnica Zamorkle, december 2005

Predsedniku kluba pripada poseben privilegij, da v vsaki številki Zamorkle nagovori svoje ovčice v pastirskem pismu. Spodaj je moje poslednje pastirjenje, saj se s funkcije poslavljam.

PISMO PREDSEDNIKA
Še zadnjič v slovo ...
Nejc Jemec

Še zadnjič. Pišem kot predsednik. Enoletni mandat se izteka, še enega pa si ne želim. Napočil je čas, da osrednjo pozornost namenim drugim stvarem. Še vedno si želim sooustvarjati študentsko in nasploh mladinsko sceno v Škofji Loki. A ne v prvih vrstah ...

S tem pisanjem želim na kratko predstaviti svojo pot v ustroju Kluba škofjeloških študentov, obenem pa bi rad vsem mladcem, ki še ne vedo čisto dobro, zakaj bi jim prostovoljno udejstvovanje dobro delo, povedal, kaj je tisto, zaradi česar je vredno stopiti skozi velika klubska vrata. Povedati želim, zakaj sem ponosen na stvari, ki smo jih počeli in jih v določenem obsegu še vedno bomo. Nekaterim skupinam individuumov pa bi rad sporočil, da so navadni leni ušojedci, bojazljivci, prezira vredni pizdeki, v svojem univerzumu vsevedni, sicer pa mali nergači, brez smisla in volje, ki mislijo slabo, drugemu želijo najslabše, in nasploh v življenju niso naredili še ničesar pametnega, pa se nekako čutijo poklicane, da delo drugih zviška in neargumentirano dajejo v nič. Ko jih (vas) jebe – hvala vam, da ste mi učvrstili kožo, če se prepoznate, me prosim ne pozdravljajte več.

Bila je jesen, dober začetek študijskega leta. Po končani srednji šoli sem iskal nove izzive. Pred tem s KŠŠ-jem nisem imel izkušenj. Glede na aktivna gimnazijska leta, na dober stik z Ostrigo ob našem Živ žavu, sem nekako vedel, da je smiselno nadaljevanje družbenega udejstvovanja študentski klub. Pa čeprav sem o Klubu vedel malo. Malo oziroma nič.

Bil je čas volitev. Izvršni odbor (IO). Wat da fak? Pa sem vseeno kandidiral. Slišal sem, da je to najvišje telo udejstvovanja, da se rabi sveže krvi. Spoznal sem Matjaža Vouka. Najprej ob lepljenju njegovih propagandnih plakatov v Ostrigi, kasneje na dan volitev in še nekoliko kasneje – po volitvah - ob pivu v Ostrigi. Pogovarjala sva se. In se začutila. Ej, geji, brez opolzkosti. Poštekala sva se. Bil je moj mentor. Seznanjal me je z zgodovino KŠŠ-ja, povedal kdo je komu kdaj »jebal mater«, zakaj se tisti dve ženski ne marata, kakšni so bili včasih žuri, kako majhna je bila nekdaj Ostriga. Povedal je, kdo so legende Kluba, kaj vse se da početi ...

Skupaj z njim in ostalimi člani IO-ja smo poskušali postaviti Klub na novo. Brez medsekcijskih nesporazumov. Voukova živalska energija, naše nove in sveže ideje, volja vseh nas... Počasi so stari odšli, nasledili smo jih novi. KŠŠ se je bolj povezal, vključno z vsemi bivšimi sekcijami, zdaj Zavodom O.

Naslednje leto sem postal tajnik, Matjaž je ostal predsednik. Letos sem ga nasledil. Ne bi natančneje opisoval nekaterih suhoparnih dejstev. Resnica je le ta, da gre včasih gor, spet drugič dol. Ob koncu svojega mandata imam občutek, da gre spet na gor, čeprav smo ravno po obdobju, ko ni bilo tako. A kaj bi o tem ... Ljudje, tudi mladi, smo si različni, važno pa je, da med nami vlada neka stopnja razumevanja in strpnosti do napak drugega.

Zadeve se izboljšujejo iz enostavnega, a obenem kompleksnega razloga. Zaradi ljudi. Zaradi tistih prifuknjenih posameznikov, ki nosijo v sebi energijo, voljo, smisel, zavzetost, ideje in so po malem zasanjani idealisti. Zaradi ljudi, ki jih imam rad, ker niso apatični. Rad jih imam, ker s svojimi navedenimi lastnostmi bogatijo eden drugega, ker se znajo skregati, ko je treba in se poveseliti preko meja obče uveljavljenega dobrega okusa. Rad jih imam, ker niso povprečni, ampak znajo biti ekstremni – v dobrem in slabem – ker so s srcem pri stvareh. In rad verjamem, da sem vsaj v delu navedenega opisan tudi sam. Najbrž je to razlog, da se razumemo in prenašamo...

In ko smo ravno pri dobrih stvareh. Poleg nepozabnih trenutkov – odličnih žurov, koncertov, zadovoljstva po uspešno izvedenih projektih, izletov ... – mi je Klub s svojo infrastrukturo omogočil nekaj življenjsko pomembnega. Opremil me je, in sem se, z orodji, zaradi katerih se bolje znajdem v življenju nasploh. Stvari, ki sem se jih naučil tukaj – znanje o organizacijah, organiziranosti, organiziranju, vodenju, o ljudeh, medijih itn. – mi še kako pomagajo pri mojih zdaj začetih izzivih. V malce samovšečni maniri, pa vseeno; s pomočjo tu pridobljenih veščin, s pomočjo tega prostovoljnega udejstvovanja, ki se mu nekateri posmehujejo ali ga celo zaničujejo, tudi s pomočjo tega, bom pri svojem profesionalnem udejstvovanju boljši od drugih. Veliko sem dal temu Klubu, veliko časa, idej, energije. Ni mi žal. Ni, ker sem, kot prvo, ob tem neizmerno užival, navkljub občasnim težkim trenutkom. In ni mi žal, ko vidim, kaj vse sem s tem pridobi, kaj vse dobrega smo naredili. Zato dragi mladci, čimprej aktivno pristopite in pričnite z ustvarjanjem.

O težkih trenutkih? Niti niso bili tako težki. Sprva me je še malo zabolelo, ko sem od koga slišal, da je pa tisti rekel, da smo pa itak loški študentje v kurcu, da je kr neki, da se nam gre samo za denar itn. Sprva se me je še dotaknilo. Razmišljal sem v smeri, da bi se bilo treba s takim človekom pogovoriti, mu dokazati nasprotno. Da je njegovo prepričanje morda rezultat kakšne slabe izkušnje, nepoznavanja naše organizacije. Sprva sem mislil tako. Kasneje pa, na podlagi vse več izkušenj ugotovil, da nima smisla. Nima! Težko je prepričati prepričane, moja vest je čista, nameni prav tako, za mnenje drugih mi je vseeno. Zgodba zaključena. Če se prepoznate, še enkrat prosim, ko se srečamo na ulici, me ne pozdravljajte več. Hvala.

Moj mandat se izteka. KŠŠ bo dobil novega predsednika ali predsednico. Nov izvršni odbor. Če menite, da ste dovolj aktivni, imate voljo in čiste namene, vabljeni. Priključite se in pričnite z delom. Klub je in mora biti odprt vsem, saj je last vseh vpisanih študentov.

Odhajam novim izzivom naproti, začutil sem, da je napočil čas. Kot sem rekel, še vedno bom soustvarjal mladinsko sceno, a ne več iz prvih vrst. Vsem, veste kdo ste, hvala za nepozabne trenutke, za dober zgled. Ponosni smo lahko na storjeno. Srečno!

Objavljeno v Zamorkli, kmalu po objavi na Večnadstropnem blogu