Hoja žirafe

Ravno sem prišel domov - s kolegi smo ga lumpali - odpravljajoč se v svoje sobane pa sem še neoliko pofirbcal, kaj dogaja na televiziji.

Na drugem programu prenašajo maraton moških z atletskega svetovnega prvenstva na Japonskem. Eden izmed dveh komentatorjev je tudi legendarni Andrej Stare. Nekaj minut pred zmagovalčevim prihodom v cilj je najzanimivejši boj za tretje mesto. Kenijca, ime je bilo prezapleteno, tako sem ga pozabil, sta ulovila najbližja zasledovalca. Ta Kenijec, komentator ga je poimenoval s pravim priimkom, je bil vidno utrujen - kdo pa ne bi bil!? Stare je njegov tek komentiral: "Kenijec s hojo tiste pravkar rojene žirafe."

Kot pravkar rojena žirafa sem zalomasti po stopnicah, padel na posteljo in zaspal.

Dirka v Lučinah

Danes sem šel zabeležit dogajanje na gorski hitrostni dirki v Lučinah.

V naslednjem videu sem strnil nekaj dih jemajočih trenutkov. Adrenalin, hitrost, bencinski hlapi, hrupni motorji, nesreče, rešilec, okvare, zdrsi s ceste, mladenke v črnem usnju, prehitevanja, zakulisje dirke ... Poglejte si.

Video o najatraktivnejših trenutkih dirke.

Rumeni rovokopač

Tehnik, samostojno gradbeno podjetje s sedežem v Škofji Loki, gradi ali/in prenavlja v Ljubljani. Pa ne kjerkoli. To počnejo na očeh javnosti pred parlamentarno stavbo. Pred centrom sveta, pardon, Slovenije.

Modra, bela, rdeča, zelena in rumena. Nacionalne in lokalne barve so se zlile v Eno. Lokalpatriotska čustva so vzklila v vsej svoji silovitosti. Solze sreče so privrele na plano, kolena so se zašibila. Sreča, veselje, ponos, vzhičenost. Neopisljivo. S tresavo roko sem prijel kamero in slikal.

Gospodarska ...

... rast.

V Tehniku je svoj čas delal moj preminuli ded. Spomnim se, ne vem zakaj, ampak živo se spominjam trenutka, ko sem bil na obisku pri Venčeslavu in Mici, moji babici. Ata me je spraševal, kaj bom, ko bom velik. Tipično vprašanje za cirka 10-letnega mulca, morda še mlajšega, ne vem točno. Rekel sem mu, da bi vozil rovokopača, bagerja po domače.

Tisti čas sva se z bratom namreč ogromno preigrala z lego kockami. Najbolj vesel sem bil živo rumenega bagerja. Z njim sem prekopal vse bratove stvaritve. Malce pretiravam, pa vseeno. Ljubil sem svoj mali rumeni bager. Na tisti moj odgovor je ata z nasmehom, a resnobnim tonom, kot posledico izkušenj, odgovoril, da v bagerju pozimi zebe, svinjsko zebe.

Sčasoma sem si premislil. Misel na bager sem opustil in kmalu na televiziji zapazil športne novinarje. Treniral sem hokej na ledu. Šlo je skupaj. Sčasoma sem opustil tudi to misel, zaradi misli, da se je treba učiti tuje jezike. No kasneje sem si želel postati še marsikaj ...

Zdaj (mislim, da) vem. Novinar bom. Pa ne športni. Čeprav jih ne podcenjujem. Nasprotno! Dober športni novinar mora vedeti, znati, poznati svoje področje. Zanimajo me pač druge stvari. Zato upam, da se mi letos uspe vpisati na kakšen jezikovni tečaj, ki bo na Klubu škofjeloških študentov. Ruščina, mogoče nemščina. Praksa, ki se mi zdi za bodočega novinarja enako pomembna kot dobra teoretska podlaga, že šiba 100 na uro. Odlične učitelje imam.

Žužka nikar!

Danes sem storil dobro delo. Mati so me prosili, ker jih je bilo strah, da iz kuhinje odstranim leteči stvor.

Želel bi, da na področju žužkov postanem svetal zgled, kot je Denis Sarkić z videom o pasjih drekcih (v glavni vlogi je zablestel pes Janša) postal zgled lastnikom psov.

No, sem realist in vem, da tako gledan moj prispevek ne bo, niti ne bo imel takšnega in tudi skorajda usodnega učinka. Resno pa sporočam sledeče: ne svinjajte časopisnega papirja ali svoji belih sten s krvjo nič hudega slutečih žužkov, komarjev/komark, muh in podobnih insektov. Pustite jim živeti. Veste, njihova življenja se ne štejejo v letih, tako kot naša ...

Video o žužku in dobrem delu.

Podarim ptiča

Božo in Frida, naša družinska papagaja, vrste Agapornis fišer, sta se pred časom precej intenzivno ljubila.

Plod njune ljubezni je bilo 5 lepih, luštnih mladih papagajev. Jasno, Agapornisov. V času njihove vzreje se je pripetila tragedija. Frida, njihova mati, nam je pobegnila, in ko jo je moj stvarnik Bojan ujel, jo je, predvidoma od vročine in strahu, zadela kap. Umrla je. Mladički so bili že dovolj veliki, da je zanje lahko poskrbel Božo sam.

Oddali smo že 4 mladičke. V paru, ker gre za ptiče, ki se imajo radi in zategadelj radi živijo v parih.

Zadeva je sledeča. Podarjam enega Agapornisa. Moj brat Domen ga je poimenoval Eržo, po najinem prijatelju. Na to temo sva posnela tudi film, ki pa ni za javno objavo. Podobnost je zgolj naključna. Ptič Eržo je urejen, mlad, situiran. Je lep. Spolno aktiven bo postal čez čas in je tudi kolikor toliko socializiran - nekolikanj očitna je le maternalna deprivacija. Zelene barve, rdečekljun, šavsne pa kot rotvajler, če je treba. Mladička, doma vzgojenega - v času vzgoje je mali kakec večkrat padel na mojo skrbno dlan - podarim izključno skrbnemu lastniku, ki je pripravljen odšteti denar za njegovo partnerko! Ob morebitni sklenitvi posla, mi morate predložiti podatke o vaših mesečnih dohodkih (da vidim, če ste sposobni skrbeti za malega lepotca), dokaze o vaši nekaznovanosti, sliko, opraviti pa boste morali tudi test splošne razgledanosti - Eržo papagaj se namreč rad pogovarja o zunanjepolitičnih zadevah, športu in avtomobilih.

5 mladičkov. Plod ljubezni med Božotom in Frido.

Mali ptič Eržo.

Ko bo velik bo zelo lep. Še lepši, kot je zdaj. Sliši se nemogoče, pa je.

Ponudbe zbiram na tem blogu, v komentarjih. Povejte prosim naprej.

Kupite Slovenske novice!

Nacionalna raziskava branosti je prejšnji mesec postregla z aktualnimi valutnimi podatki o branosti. Časnik z največjim dosegom so, po tej raziskavi, Slovenske Novice (SN), ki dosežejo zavidljivih 355.000 bralcev!

Včeraj mi je bilo na poti v Ljubljano dolgčas, zahotelo se mi je branja. Blizu je bila trafika. Odločil sem se za nakup časnika. Preden se vrnem k SN, temu tračarsko-tragično-ekskluzivnem časopisu, naj zapišem naslednje.

Pri nas doma smo bili dolgo časa naročeni na Delo. No, takole je bilo. Na Delo sem nas naročil jaz, ker se mi je zdelo fino imeti dnevno možnost prebiranja časopisa. Navkljub internetu in dnevnemu spletnemu prebiranju novic, se mi zdi časopis všečen in večen. Paše mi. Tudi po vseh nevšečnostih in predvsem nevšečnikih, ki so doleteli časopisno hišo Delo, sem dolgo vztrajal. Nisem hotel na hitro in na prvo žogo slediti večini (dasiravno je večina ostala, sem tiste, ki so v velikem številu odšli, so prekinili naročnino, tudi poimenoval večina, ker ne gre za zanemarljive številke). Očeta je motil format, sam se na to nisem oziral in sem rad prebiral vse tiste zgodbe, nasploh ob sobotah. Velik format pač deluje resno. Pred kratkim mi je dopizdilo. Ko je preveč, je pač preveč. Zato je oče naročil, kot je v eni Sobotnih prilog dejal Drago Jančar, zelen časopis rumene vsebine. Objektiv prekaša Prilogo, si bom pa vseeno še kdaj privoščil tudi Delovo sobotno edicijo, sploh kadar bodo vanjo kakovostne zgodbe pisali meni zanimivi pisci - moškega in ženskega spola.

Skratka. Včeraj se mi je bralo. Dnevnik je odpadel, ker smo nanj naročeni in ga torej lahko preberem tudi zvečer, doma. Kupil sem Delo s prilogo Polet, odpadel pa je nakup SN.

Driska, klofutanje in huliganstvo - jasno, romsko huliganstvo. Brez najmanjše morale, etike. Vse za 355.000 bralcev.

P.S. Dodajam oznako homonovinarus. Geslo, ki mi ga je ob stvaritvi e-naslova nejc.jemec@vest.si dodelil Marko Bratuš.

Slovenci in Hrvati II.

Nerad govorim ali pišem, niti nisem mnenja, da smo Slovenci nestrpni, zagovedeni, nevoščljivi, prepirljivi, hlapčevski.

Nerad, ker bi se lahko kaj kmalu kdo počutil užaljenega. In to upravičeno. Priznam, tudi sam bi se. Ne zdi se mi fer, zato tega ne bom storil. Se je pa treba zavedati, in najbrž take poznate tudi vi, da so med nami kreteni. Res. Tisti pravi, pristni kretenčki. Ta, ki je popisal Mesića, je eden izmed slovenskih "biserov". Kreten. Brzdam se, sicer bi napisal še kup pripadajočih mu oznak.

Oglasni plakat za aktualno Mladino. Ljubljana.

Napis in kljukasti križ od blizu.

Pred dnevi mi je, ob vstopanju na Alpetourjev avtobus iz Ljubljane v Škofjo Loko, "prijazni" voznik zabrusil: "Kje bo potem v Loki ležala tale zadeva? Pod zici (sedeži op.p.) a!?" V rokah sem imel malo (0,25 l) Koka-kolo iz Mc'Donaldsa. Glede na poprejšnje podobne izkušnje z avtobusarji se mi je še enkrat več dvignil tlak, a sem mu na zelo vljuden (morda celo preveč) in jasen način, sicer z nekoliko povišanim tonom, priznam, odgovoril, da bo plastični kozarec najprej začasno končal v mojem nahrbtniku, v Škofji Loki pa v smeteh. V takih primerih ne morem ostati tiho. Določenim osebkom je pač treba povedati, kar jim gre. Ako bi srečal Mesićevega rablja ... V veliko veselje se mi je takšnih ljudi lotiti z besedami.

Slovenci in Hrvati

Tale Hrvaška mi ne da miru. Nisem edini. Zdaj se bo, kot kaže, naš politični vrh družno pogovoril in odločil kako naprej.

Eden tistih sem, ki ne verjamem. Nejeveren sem. Nočem se pustit nategovat. Hja, najbrž me včasih kdo, no, prinese naokrog, ampak, kar želim povedati je, da vsaj malce podvomim v večino stvari. Ko se na dnevnem redu debat - v medijih, med kolegi ... - znajdejo slovensko-hrvaški odnosi, dvom potencira v višave.

Noben bog, noben odmrtvihvstali Pučnik, Tuđman ali bogsigavedi kateri pomembnež me ne bo prepričal, da "spor" med sosednjima državicama ni umetno, politično ustvarjen konstrukt. O.K., lahko bi diskutirali, da je itak vse ena velika konstrukcija realnosti, a vseeno. Nihče me ne bo prepričal, da so Hrvati pač po naravi stvari taki, da sovražijo Slovence in obratno. Nihče me ne bo prepričal, da jih lahko hitreje fašem na Hrvaškem, ker sem pač Janez, kot pa na kakšni vaški turbo veselici med pijanimi klenimi korenjaki. Nihče me ne bo prepričal, da so Hrvatje slabi ljudje. Nihče me ne bo prepričal, da ga vedno najebemo, da nas vedno pretepajo, da se ne znamo postavit zase, da nas vsi nategujejo, da se jim preveč uklanjamo, da smo hlapci itn. Nihče. Zatorej ne poskušajte. Nihče me ne bo prepričal, da je Joras žrtev, še manj, da sta brata Podobnik borca za južno mejo. Ko sem zadnjič spet gledal tiste znamenite posnetke "bitke za južno mejo", sem skoraj počil od smeha. Kdor voli SLS ..., matr, krucifiks, prekletzakurnknazaj!!!

Ste kdaj pomislili, da se politiki res dogovarjajo o sporih? Da so dogovorjeni, umetno konstruirani? Tudi če ni res, kar trdi Rop, nihče me ne bo prepričal, da tega niso sposobni. Tole sem zapisal leta 2006, napoved mojega večera v Ostriginem mesečnem programu, podobno kot leto pred tem in tudi letos. Trikrat sem že organiziral v Rdeči Ostrigi Večer slovensko-hrvaškega prijateljstva, kaže, da ga bom to sezono spet ... Vabljeni k sodelovanju. Naj se stvar širi. Povej naprej.

3. februar 2006
2. ((NE)POLITIčNI) ŽUR S SPOROčILOM ali
Večer slovensko-hrvaškega prijateljstva oz. Kdor ne skače ni prjatu!
VSTOP PROST

Napetosti med sosedama ostajajo, politiki še vedno nategujejo ljudstvo, iščejo čustvenega odziva med čredo ter tako preusmerjajo pozornost od pravih težav na umetno ustvarjene, nebodigatreba spore in s tem vlečejo koristi. Razmere kar kličejo po drugem večeru slovensko-hrvaškega prijateljstva, na katerem bomo zopet rušili stereotipe, preganjali nestrpnost in si priznali, da smo na eni in drugi strani meje vsi le ljudje, ki si v svojem bistvu želimo le denarja, uspeha, naslade in miru. In dosegli ga bomo ob odsotnosti politikov, ki jim bomo kazali riti, ker se podobno privlači; dosegli ga bomo z žuranjem v samem epicentru spora - v Nuklearni elektrarni Rdeča Ostriga, ob pitju našega in njihovega piva po znižanih cenah za nakup obeh in ob pozibavanju v ritmih njihove in naše glasbene produkcije. Če pa nam sporov slučajno ne bo uspelo preseči, bomo na pomoč poklicali arbitre, tiste, ki najbolje poznajo naše ozadje, nekdanje tovariše iz rajnke Jugoslavije - Bijelo Dugme, Bajago, ipd. če njim ne bo ratal, če nas oni ne bojo prjatlu nardil, če vas oni ne bojo plesat spravl, ker kdor ne skače ni prjatu, pol je pa z vami neki narobe!!!

Še nekaj malega fotk iz tistega davnega leta dvatisočšestegagospodovega, za občutek.

Hrvaški grb na slovenski podlagi ...


... slovenski grb na hrvaški podlagi.


Dogajanje v epicentru - nuklearna Ostriga. Midva DJ-a, Iztok Zois in jaz, v primerni obleki. Vrtela naše in njihove, stepel se ni nihče. Celo nekam prekomerno so se objemali. Jaz z napravo za merjenje radioaktivnosti. Rezultati? Jeba.


Scena v dvorani. Na časopisnem papirju razna gesla, prečrtana. Ne verjamemo jim.

Foto: Matjaž Vouk

Ljubljanska Jadrolinija

Včeraj sem se spomnil na Dalmacijo. Večkrat smo s starši preživljali dopustniške dni na Hvaru, na maturantskem izletu smo se ustavili v Dubrovniku in na Kornatih, lansko leto sva šla s punco na Korčulo.

Lepo je tam doli, pa naj se politiki jebejo med sabo kolikor se hočejo. Dalmacija je lepša od slovenske in marsikatere druge obale in pika! Ljudje so prijazni, vsaj moje izkušnje so take - Slovence so najbrž tudi že kje drugje prebunkali - ribe znajo vsaj trikrat plavati, morje je slano, sonce te rdeče opeče, pivo hladijo na primerni temperaturi, časopis zamuja samo en dan, punce se kopajo v kopalkah ali brez njih ..., raj v malem torej.

Všečna stvar takšnega dopustnikovanja, izležavanja in odklapljanja od vsakodnevnih tegob (lepo sem tole spisal, kot v kakšnem turističnem vodniku), je tudi plovba z njihovimi ladjami oz. trajekti. Marko Polo, Ivan Zajc, Dubrovnik, Liburnija. Markantna imena, ki me vsako leto znova, ko se odpravim tja dol, nekako po malem fascinirajo. Ne vem, tako čudovite se mi zdijo tiste precej velike plovne zadevščine v vodi.

Včeraj pa sem eno takšnih manjših fascinacij doživel tudi ob Ljubljanici.

Video o ladji na Ljubljanici.

Imena ji ne vem. Ni hudir, da ga ne bi kmalu dobila.

Dixi luksuz

Včeraj sem delal. Spet. Po zanimivem delavniku, naj samo omenim, da sem bil pri sveti maši - zapis o tem sledi v bližnji prihodnosti - sva se s prijateljem, čigar ime in priimek zanimivo sovpadata (Luka Lukić), odpravila na pivo.

Trnfest v KUD-u France Prešeren je ta čas ena mamljivejših lokacij v Ljubljani, zato odločitev ni bila pretežka. Po spitem pivcu pa, kot najbrž veste, paše tudi primerno odlitje zaužite tekočine. Pričujoči posnetek prikazuje ... Ne, ne prikazuje Tistega. Prikazuje pa luksuz na katerega sem naletel ob rutinskem, vsakodnevnem početju. Fantje; nikoli več v grm, zid, smetnjak ali pnevmatiko sfriziranega merđota! Tistim, ki jih imajo doma radi, torej hišnim ljubljenčkom, je še vedno oproščeno.

Video o luksuznem zelenkotu.

P.S. Po ogledu videa mi je postalo jasno, kje je ON za vodo. Desno od DIXI lijaka je manjša špranjica in menim, da je to to. A na kraju zločina je bilo pač pretemno, ne le v moji glavi, da bi si lahko privoščil umivanje rok. Fej, fuj, kakšen umazanec sem.