Taborjenje ob Kolpi

V sredo zvečer sem se vrnil z dopusta. Danes ugotavljam, da bi rabil še teden dni časa, da pridem k sebi. Dopust po dopustu torej.

S škofjeloškimi študenti smo imeli tradicionalno, bojda že 10., taborjenje ob Kolpi - v vasi Breg - 10 km od Vinice proti Staremu trgu, pri Špeharjih. Rad bi napisal odličen potopis, pa ne gre. Zato bom kratek.

Bil sem zadolžen za finance in pijačo - torej sem bil capo di banda, šef, big boss, najpomembnejši med pomembneži. Od mene je bilo odvisno vse (pijača). Strahospoštovanje se je naselilo v ljudeh, ko sem korakal mimo njih, gledali so me navzgor, dasiravno sem bil vsaj 5 cm nižji od drugega najmanjšega. Spesnili so mi pesem, postavili kip, po meni poimenovali skakalnico ob reki. S čolnom so me vozili po Kolpi, lepa deklica pa mi je z vinom kapala po ustnicah, da se niso posušile. Bilo je vroče, večini. Mene pa bi v senci listov belega gabra enkrat skoraj zazeblo, a ja v vlažni noči, ne vem mu imena, kmalu zakuril ogenj in me razsvetlil, kakor sem jaz nasploh svetil ostalim. Nosili so me na rokah, kadar sem jim pripeljal alkohol, in po drugi strani moledovali, kadar sem zagrozil, da brez denarja ni pijače. Ni me zadovoljilo. Utrujen sem in rabim dopust.

Sicer smo se imeli fino. Debate, pivo, tropinovec, zrezki v smetanovi omaki s kruhovimi cmoki, divje svinje, latrina, neumne fore, zvezde, reka, kanu, izvir, odojek, naseljenci otoka katan, fuzbal, ročni fuzbal, kitara, izjave započitodsmeha, razbita Eržotova glava, ogenj, šotor ...

Kitara.

Pivska korektnost in konkretnost. Opravičilo: za vikend nas je bilo blizu 90.

Kanu, reka, stopničke za v reko, v ozadju moder optični kabel do izvira, kjer se je na hrvaški strani hladilo pivo - modra odločitev.

Smerokaz. Da se človek ne izgubi. Plaža, tabor, latrina. Slednja je bila kabrio - taborniki so namreč pozabili plahto, zato si imel od ramen navzgor lep pogled na gozd, grmičevje in Kolpo.

Za vsakogar nekaj. Glasba, branje, ročni nogomet in veliko smeha.

Družabne igre: poker. Na sliki poker frik Gpe z neprevidnimi (ne kot nepazljivimi, ampak kot takimi, skozi katera se ne vidi) očali.

Postrežba.

Naš tabor z drogom in zastavo. Zastavo (ne avtomobila) so nam sosednji taboreči večkrat ukradli. Mi pa njim nazaj. In oni nazaj nam. Pametnejši odneha. Naslednje leto jim vrnemo ...

Ko sem prišel domov, sem doživel kulturni šok, pa nisem bil edini. Bojda je Ivo Mlakar, pomočnik kuharja na Kolpi, ko smo se v sredo zvečer dobili v Jesharni (škofjeloški piceriji in špageteriji in odlični kofetariji), hotel naročiti še eno rundo - sedeli so zunaj - vstal, pustil natikače pod mizo in bos zakorakal proti notranjosti lokala ... Pa se je spomnil, da to pa ni več Kolpa.