Hoja žirafe

Ravno sem prišel domov - s kolegi smo ga lumpali - odpravljajoč se v svoje sobane pa sem še neoliko pofirbcal, kaj dogaja na televiziji.

Na drugem programu prenašajo maraton moških z atletskega svetovnega prvenstva na Japonskem. Eden izmed dveh komentatorjev je tudi legendarni Andrej Stare. Nekaj minut pred zmagovalčevim prihodom v cilj je najzanimivejši boj za tretje mesto. Kenijca, ime je bilo prezapleteno, tako sem ga pozabil, sta ulovila najbližja zasledovalca. Ta Kenijec, komentator ga je poimenoval s pravim priimkom, je bil vidno utrujen - kdo pa ne bi bil!? Stare je njegov tek komentiral: "Kenijec s hojo tiste pravkar rojene žirafe."

Kot pravkar rojena žirafa sem zalomasti po stopnicah, padel na posteljo in zaspal.

Dirka v Lučinah

Danes sem šel zabeležit dogajanje na gorski hitrostni dirki v Lučinah.

V naslednjem videu sem strnil nekaj dih jemajočih trenutkov. Adrenalin, hitrost, bencinski hlapi, hrupni motorji, nesreče, rešilec, okvare, zdrsi s ceste, mladenke v črnem usnju, prehitevanja, zakulisje dirke ... Poglejte si.

Video o najatraktivnejših trenutkih dirke.

Rumeni rovokopač

Tehnik, samostojno gradbeno podjetje s sedežem v Škofji Loki, gradi ali/in prenavlja v Ljubljani. Pa ne kjerkoli. To počnejo na očeh javnosti pred parlamentarno stavbo. Pred centrom sveta, pardon, Slovenije.

Modra, bela, rdeča, zelena in rumena. Nacionalne in lokalne barve so se zlile v Eno. Lokalpatriotska čustva so vzklila v vsej svoji silovitosti. Solze sreče so privrele na plano, kolena so se zašibila. Sreča, veselje, ponos, vzhičenost. Neopisljivo. S tresavo roko sem prijel kamero in slikal.

Gospodarska ...

... rast.

V Tehniku je svoj čas delal moj preminuli ded. Spomnim se, ne vem zakaj, ampak živo se spominjam trenutka, ko sem bil na obisku pri Venčeslavu in Mici, moji babici. Ata me je spraševal, kaj bom, ko bom velik. Tipično vprašanje za cirka 10-letnega mulca, morda še mlajšega, ne vem točno. Rekel sem mu, da bi vozil rovokopača, bagerja po domače.

Tisti čas sva se z bratom namreč ogromno preigrala z lego kockami. Najbolj vesel sem bil živo rumenega bagerja. Z njim sem prekopal vse bratove stvaritve. Malce pretiravam, pa vseeno. Ljubil sem svoj mali rumeni bager. Na tisti moj odgovor je ata z nasmehom, a resnobnim tonom, kot posledico izkušenj, odgovoril, da v bagerju pozimi zebe, svinjsko zebe.

Sčasoma sem si premislil. Misel na bager sem opustil in kmalu na televiziji zapazil športne novinarje. Treniral sem hokej na ledu. Šlo je skupaj. Sčasoma sem opustil tudi to misel, zaradi misli, da se je treba učiti tuje jezike. No kasneje sem si želel postati še marsikaj ...

Zdaj (mislim, da) vem. Novinar bom. Pa ne športni. Čeprav jih ne podcenjujem. Nasprotno! Dober športni novinar mora vedeti, znati, poznati svoje področje. Zanimajo me pač druge stvari. Zato upam, da se mi letos uspe vpisati na kakšen jezikovni tečaj, ki bo na Klubu škofjeloških študentov. Ruščina, mogoče nemščina. Praksa, ki se mi zdi za bodočega novinarja enako pomembna kot dobra teoretska podlaga, že šiba 100 na uro. Odlične učitelje imam.

Žužka nikar!

Danes sem storil dobro delo. Mati so me prosili, ker jih je bilo strah, da iz kuhinje odstranim leteči stvor.

Želel bi, da na področju žužkov postanem svetal zgled, kot je Denis Sarkić z videom o pasjih drekcih (v glavni vlogi je zablestel pes Janša) postal zgled lastnikom psov.

No, sem realist in vem, da tako gledan moj prispevek ne bo, niti ne bo imel takšnega in tudi skorajda usodnega učinka. Resno pa sporočam sledeče: ne svinjajte časopisnega papirja ali svoji belih sten s krvjo nič hudega slutečih žužkov, komarjev/komark, muh in podobnih insektov. Pustite jim živeti. Veste, njihova življenja se ne štejejo v letih, tako kot naša ...

Video o žužku in dobrem delu.