Rumeni rovokopač

Tehnik, samostojno gradbeno podjetje s sedežem v Škofji Loki, gradi ali/in prenavlja v Ljubljani. Pa ne kjerkoli. To počnejo na očeh javnosti pred parlamentarno stavbo. Pred centrom sveta, pardon, Slovenije.

Modra, bela, rdeča, zelena in rumena. Nacionalne in lokalne barve so se zlile v Eno. Lokalpatriotska čustva so vzklila v vsej svoji silovitosti. Solze sreče so privrele na plano, kolena so se zašibila. Sreča, veselje, ponos, vzhičenost. Neopisljivo. S tresavo roko sem prijel kamero in slikal.

Gospodarska ...

... rast.

V Tehniku je svoj čas delal moj preminuli ded. Spomnim se, ne vem zakaj, ampak živo se spominjam trenutka, ko sem bil na obisku pri Venčeslavu in Mici, moji babici. Ata me je spraševal, kaj bom, ko bom velik. Tipično vprašanje za cirka 10-letnega mulca, morda še mlajšega, ne vem točno. Rekel sem mu, da bi vozil rovokopača, bagerja po domače.

Tisti čas sva se z bratom namreč ogromno preigrala z lego kockami. Najbolj vesel sem bil živo rumenega bagerja. Z njim sem prekopal vse bratove stvaritve. Malce pretiravam, pa vseeno. Ljubil sem svoj mali rumeni bager. Na tisti moj odgovor je ata z nasmehom, a resnobnim tonom, kot posledico izkušenj, odgovoril, da v bagerju pozimi zebe, svinjsko zebe.

Sčasoma sem si premislil. Misel na bager sem opustil in kmalu na televiziji zapazil športne novinarje. Treniral sem hokej na ledu. Šlo je skupaj. Sčasoma sem opustil tudi to misel, zaradi misli, da se je treba učiti tuje jezike. No kasneje sem si želel postati še marsikaj ...

Zdaj (mislim, da) vem. Novinar bom. Pa ne športni. Čeprav jih ne podcenjujem. Nasprotno! Dober športni novinar mora vedeti, znati, poznati svoje področje. Zanimajo me pač druge stvari. Zato upam, da se mi letos uspe vpisati na kakšen jezikovni tečaj, ki bo na Klubu škofjeloških študentov. Ruščina, mogoče nemščina. Praksa, ki se mi zdi za bodočega novinarja enako pomembna kot dobra teoretska podlaga, že šiba 100 na uro. Odlične učitelje imam.

Žužka nikar!

Danes sem storil dobro delo. Mati so me prosili, ker jih je bilo strah, da iz kuhinje odstranim leteči stvor.

Želel bi, da na področju žužkov postanem svetal zgled, kot je Denis Sarkić z videom o pasjih drekcih (v glavni vlogi je zablestel pes Janša) postal zgled lastnikom psov.

No, sem realist in vem, da tako gledan moj prispevek ne bo, niti ne bo imel takšnega in tudi skorajda usodnega učinka. Resno pa sporočam sledeče: ne svinjajte časopisnega papirja ali svoji belih sten s krvjo nič hudega slutečih žužkov, komarjev/komark, muh in podobnih insektov. Pustite jim živeti. Veste, njihova življenja se ne štejejo v letih, tako kot naša ...

Video o žužku in dobrem delu.

Podarim ptiča

Božo in Frida, naša družinska papagaja, vrste Agapornis fišer, sta se pred časom precej intenzivno ljubila.

Plod njune ljubezni je bilo 5 lepih, luštnih mladih papagajev. Jasno, Agapornisov. V času njihove vzreje se je pripetila tragedija. Frida, njihova mati, nam je pobegnila, in ko jo je moj stvarnik Bojan ujel, jo je, predvidoma od vročine in strahu, zadela kap. Umrla je. Mladički so bili že dovolj veliki, da je zanje lahko poskrbel Božo sam.

Oddali smo že 4 mladičke. V paru, ker gre za ptiče, ki se imajo radi in zategadelj radi živijo v parih.

Zadeva je sledeča. Podarjam enega Agapornisa. Moj brat Domen ga je poimenoval Eržo, po najinem prijatelju. Na to temo sva posnela tudi film, ki pa ni za javno objavo. Podobnost je zgolj naključna. Ptič Eržo je urejen, mlad, situiran. Je lep. Spolno aktiven bo postal čez čas in je tudi kolikor toliko socializiran - nekolikanj očitna je le maternalna deprivacija. Zelene barve, rdečekljun, šavsne pa kot rotvajler, če je treba. Mladička, doma vzgojenega - v času vzgoje je mali kakec večkrat padel na mojo skrbno dlan - podarim izključno skrbnemu lastniku, ki je pripravljen odšteti denar za njegovo partnerko! Ob morebitni sklenitvi posla, mi morate predložiti podatke o vaših mesečnih dohodkih (da vidim, če ste sposobni skrbeti za malega lepotca), dokaze o vaši nekaznovanosti, sliko, opraviti pa boste morali tudi test splošne razgledanosti - Eržo papagaj se namreč rad pogovarja o zunanjepolitičnih zadevah, športu in avtomobilih.

5 mladičkov. Plod ljubezni med Božotom in Frido.

Mali ptič Eržo.

Ko bo velik bo zelo lep. Še lepši, kot je zdaj. Sliši se nemogoče, pa je.

Ponudbe zbiram na tem blogu, v komentarjih. Povejte prosim naprej.

Kupite Slovenske novice!

Nacionalna raziskava branosti je prejšnji mesec postregla z aktualnimi valutnimi podatki o branosti. Časnik z največjim dosegom so, po tej raziskavi, Slovenske Novice (SN), ki dosežejo zavidljivih 355.000 bralcev!

Včeraj mi je bilo na poti v Ljubljano dolgčas, zahotelo se mi je branja. Blizu je bila trafika. Odločil sem se za nakup časnika. Preden se vrnem k SN, temu tračarsko-tragično-ekskluzivnem časopisu, naj zapišem naslednje.

Pri nas doma smo bili dolgo časa naročeni na Delo. No, takole je bilo. Na Delo sem nas naročil jaz, ker se mi je zdelo fino imeti dnevno možnost prebiranja časopisa. Navkljub internetu in dnevnemu spletnemu prebiranju novic, se mi zdi časopis všečen in večen. Paše mi. Tudi po vseh nevšečnostih in predvsem nevšečnikih, ki so doleteli časopisno hišo Delo, sem dolgo vztrajal. Nisem hotel na hitro in na prvo žogo slediti večini (dasiravno je večina ostala, sem tiste, ki so v velikem številu odšli, so prekinili naročnino, tudi poimenoval večina, ker ne gre za zanemarljive številke). Očeta je motil format, sam se na to nisem oziral in sem rad prebiral vse tiste zgodbe, nasploh ob sobotah. Velik format pač deluje resno. Pred kratkim mi je dopizdilo. Ko je preveč, je pač preveč. Zato je oče naročil, kot je v eni Sobotnih prilog dejal Drago Jančar, zelen časopis rumene vsebine. Objektiv prekaša Prilogo, si bom pa vseeno še kdaj privoščil tudi Delovo sobotno edicijo, sploh kadar bodo vanjo kakovostne zgodbe pisali meni zanimivi pisci - moškega in ženskega spola.

Skratka. Včeraj se mi je bralo. Dnevnik je odpadel, ker smo nanj naročeni in ga torej lahko preberem tudi zvečer, doma. Kupil sem Delo s prilogo Polet, odpadel pa je nakup SN.

Driska, klofutanje in huliganstvo - jasno, romsko huliganstvo. Brez najmanjše morale, etike. Vse za 355.000 bralcev.

P.S. Dodajam oznako homonovinarus. Geslo, ki mi ga je ob stvaritvi e-naslova nejc.jemec@vest.si dodelil Marko Bratuš.