Slovenci in Hrvati II.

Nerad govorim ali pišem, niti nisem mnenja, da smo Slovenci nestrpni, zagovedeni, nevoščljivi, prepirljivi, hlapčevski.

Nerad, ker bi se lahko kaj kmalu kdo počutil užaljenega. In to upravičeno. Priznam, tudi sam bi se. Ne zdi se mi fer, zato tega ne bom storil. Se je pa treba zavedati, in najbrž take poznate tudi vi, da so med nami kreteni. Res. Tisti pravi, pristni kretenčki. Ta, ki je popisal Mesića, je eden izmed slovenskih "biserov". Kreten. Brzdam se, sicer bi napisal še kup pripadajočih mu oznak.

Oglasni plakat za aktualno Mladino. Ljubljana.

Napis in kljukasti križ od blizu.

Pred dnevi mi je, ob vstopanju na Alpetourjev avtobus iz Ljubljane v Škofjo Loko, "prijazni" voznik zabrusil: "Kje bo potem v Loki ležala tale zadeva? Pod zici (sedeži op.p.) a!?" V rokah sem imel malo (0,25 l) Koka-kolo iz Mc'Donaldsa. Glede na poprejšnje podobne izkušnje z avtobusarji se mi je še enkrat več dvignil tlak, a sem mu na zelo vljuden (morda celo preveč) in jasen način, sicer z nekoliko povišanim tonom, priznam, odgovoril, da bo plastični kozarec najprej začasno končal v mojem nahrbtniku, v Škofji Loki pa v smeteh. V takih primerih ne morem ostati tiho. Določenim osebkom je pač treba povedati, kar jim gre. Ako bi srečal Mesićevega rablja ... V veliko veselje se mi je takšnih ljudi lotiti z besedami.

Slovenci in Hrvati

Tale Hrvaška mi ne da miru. Nisem edini. Zdaj se bo, kot kaže, naš politični vrh družno pogovoril in odločil kako naprej.

Eden tistih sem, ki ne verjamem. Nejeveren sem. Nočem se pustit nategovat. Hja, najbrž me včasih kdo, no, prinese naokrog, ampak, kar želim povedati je, da vsaj malce podvomim v večino stvari. Ko se na dnevnem redu debat - v medijih, med kolegi ... - znajdejo slovensko-hrvaški odnosi, dvom potencira v višave.

Noben bog, noben odmrtvihvstali Pučnik, Tuđman ali bogsigavedi kateri pomembnež me ne bo prepričal, da "spor" med sosednjima državicama ni umetno, politično ustvarjen konstrukt. O.K., lahko bi diskutirali, da je itak vse ena velika konstrukcija realnosti, a vseeno. Nihče me ne bo prepričal, da so Hrvati pač po naravi stvari taki, da sovražijo Slovence in obratno. Nihče me ne bo prepričal, da jih lahko hitreje fašem na Hrvaškem, ker sem pač Janez, kot pa na kakšni vaški turbo veselici med pijanimi klenimi korenjaki. Nihče me ne bo prepričal, da so Hrvatje slabi ljudje. Nihče me ne bo prepričal, da ga vedno najebemo, da nas vedno pretepajo, da se ne znamo postavit zase, da nas vsi nategujejo, da se jim preveč uklanjamo, da smo hlapci itn. Nihče. Zatorej ne poskušajte. Nihče me ne bo prepričal, da je Joras žrtev, še manj, da sta brata Podobnik borca za južno mejo. Ko sem zadnjič spet gledal tiste znamenite posnetke "bitke za južno mejo", sem skoraj počil od smeha. Kdor voli SLS ..., matr, krucifiks, prekletzakurnknazaj!!!

Ste kdaj pomislili, da se politiki res dogovarjajo o sporih? Da so dogovorjeni, umetno konstruirani? Tudi če ni res, kar trdi Rop, nihče me ne bo prepričal, da tega niso sposobni. Tole sem zapisal leta 2006, napoved mojega večera v Ostriginem mesečnem programu, podobno kot leto pred tem in tudi letos. Trikrat sem že organiziral v Rdeči Ostrigi Večer slovensko-hrvaškega prijateljstva, kaže, da ga bom to sezono spet ... Vabljeni k sodelovanju. Naj se stvar širi. Povej naprej.

3. februar 2006
2. ((NE)POLITIčNI) ŽUR S SPOROčILOM ali
Večer slovensko-hrvaškega prijateljstva oz. Kdor ne skače ni prjatu!
VSTOP PROST

Napetosti med sosedama ostajajo, politiki še vedno nategujejo ljudstvo, iščejo čustvenega odziva med čredo ter tako preusmerjajo pozornost od pravih težav na umetno ustvarjene, nebodigatreba spore in s tem vlečejo koristi. Razmere kar kličejo po drugem večeru slovensko-hrvaškega prijateljstva, na katerem bomo zopet rušili stereotipe, preganjali nestrpnost in si priznali, da smo na eni in drugi strani meje vsi le ljudje, ki si v svojem bistvu želimo le denarja, uspeha, naslade in miru. In dosegli ga bomo ob odsotnosti politikov, ki jim bomo kazali riti, ker se podobno privlači; dosegli ga bomo z žuranjem v samem epicentru spora - v Nuklearni elektrarni Rdeča Ostriga, ob pitju našega in njihovega piva po znižanih cenah za nakup obeh in ob pozibavanju v ritmih njihove in naše glasbene produkcije. Če pa nam sporov slučajno ne bo uspelo preseči, bomo na pomoč poklicali arbitre, tiste, ki najbolje poznajo naše ozadje, nekdanje tovariše iz rajnke Jugoslavije - Bijelo Dugme, Bajago, ipd. če njim ne bo ratal, če nas oni ne bojo prjatlu nardil, če vas oni ne bojo plesat spravl, ker kdor ne skače ni prjatu, pol je pa z vami neki narobe!!!

Še nekaj malega fotk iz tistega davnega leta dvatisočšestegagospodovega, za občutek.

Hrvaški grb na slovenski podlagi ...


... slovenski grb na hrvaški podlagi.


Dogajanje v epicentru - nuklearna Ostriga. Midva DJ-a, Iztok Zois in jaz, v primerni obleki. Vrtela naše in njihove, stepel se ni nihče. Celo nekam prekomerno so se objemali. Jaz z napravo za merjenje radioaktivnosti. Rezultati? Jeba.


Scena v dvorani. Na časopisnem papirju razna gesla, prečrtana. Ne verjamemo jim.

Foto: Matjaž Vouk

Ljubljanska Jadrolinija

Včeraj sem se spomnil na Dalmacijo. Večkrat smo s starši preživljali dopustniške dni na Hvaru, na maturantskem izletu smo se ustavili v Dubrovniku in na Kornatih, lansko leto sva šla s punco na Korčulo.

Lepo je tam doli, pa naj se politiki jebejo med sabo kolikor se hočejo. Dalmacija je lepša od slovenske in marsikatere druge obale in pika! Ljudje so prijazni, vsaj moje izkušnje so take - Slovence so najbrž tudi že kje drugje prebunkali - ribe znajo vsaj trikrat plavati, morje je slano, sonce te rdeče opeče, pivo hladijo na primerni temperaturi, časopis zamuja samo en dan, punce se kopajo v kopalkah ali brez njih ..., raj v malem torej.

Všečna stvar takšnega dopustnikovanja, izležavanja in odklapljanja od vsakodnevnih tegob (lepo sem tole spisal, kot v kakšnem turističnem vodniku), je tudi plovba z njihovimi ladjami oz. trajekti. Marko Polo, Ivan Zajc, Dubrovnik, Liburnija. Markantna imena, ki me vsako leto znova, ko se odpravim tja dol, nekako po malem fascinirajo. Ne vem, tako čudovite se mi zdijo tiste precej velike plovne zadevščine v vodi.

Včeraj pa sem eno takšnih manjših fascinacij doživel tudi ob Ljubljanici.

Video o ladji na Ljubljanici.

Imena ji ne vem. Ni hudir, da ga ne bi kmalu dobila.

Dixi luksuz

Včeraj sem delal. Spet. Po zanimivem delavniku, naj samo omenim, da sem bil pri sveti maši - zapis o tem sledi v bližnji prihodnosti - sva se s prijateljem, čigar ime in priimek zanimivo sovpadata (Luka Lukić), odpravila na pivo.

Trnfest v KUD-u France Prešeren je ta čas ena mamljivejših lokacij v Ljubljani, zato odločitev ni bila pretežka. Po spitem pivcu pa, kot najbrž veste, paše tudi primerno odlitje zaužite tekočine. Pričujoči posnetek prikazuje ... Ne, ne prikazuje Tistega. Prikazuje pa luksuz na katerega sem naletel ob rutinskem, vsakodnevnem početju. Fantje; nikoli več v grm, zid, smetnjak ali pnevmatiko sfriziranega merđota! Tistim, ki jih imajo doma radi, torej hišnim ljubljenčkom, je še vedno oproščeno.

Video o luksuznem zelenkotu.

P.S. Po ogledu videa mi je postalo jasno, kje je ON za vodo. Desno od DIXI lijaka je manjša špranjica in menim, da je to to. A na kraju zločina je bilo pač pretemno, ne le v moji glavi, da bi si lahko privoščil umivanje rok. Fej, fuj, kakšen umazanec sem.