Jinx prihajajo v Škofjo Loko

Decembra se bo v Škofji Loki dogajalo, kot se še ni. Občina se je odločila nameniti nekaj proračunskega denarja tudi igram, da ne bo le za kruh.

V hladnih zimskih dneh se bo moč razvedriti ob številnih koncertih, gledaliških predstavah ipd. Kaj točno je pripomoglo k odločitvi za organizacijo tovrstnega dogajanja v sicer zaspani Loki, ne vem - imam mnenje, teorijo zarote, o kateri pa ne upam naglas. Niti nimam dokazov. Je le v moji glavi in je prikladna, mikavna, a ne nujno resnična.

Kakorkoli. Pod okriljem Občine bodo dogodke organizirala društva, zavodi itn. Med drugim, bo 21. decembra na Mestnem trgu potekal Dan za strpnost. Osrednje sporočilo bo voščilo in hkraten poziv k strpnosti, atrakcija pa prav gotovo hrvaški Jinx.



Jinx, Na čemu si ti? Avtor na YouTube: JnrRumble

Pozor; sneg!

Pozor sneg!, originally uploaded by Nejc Jemec (www.vest.si), 13. 11. 2007, Škofja Loka.

Za danes napovedujejo sneg. Bojda nekaj malega snežink. Ne tako kot v Avstriji. Ste pripravljeni? Pri nas smo - vse leto.

Na stavbi škofjeloške upravne enote, na "izvozu" iz Škofje Loke proti Poljanski dolini, je opozorilna tabla. Vse leto opozarja mimoidoče na padajoči sneg. Tabla bo kmalu spet služila svojemu namenu. Ne bo ji več dolgčas. Spet bo postala družbeno koristna. Ne bomo se ji več posmehovali. Morda se bo Ona kakšnemu nepazljivcu ...

Hrup za odrom na Loškem odru

Na Loškem odru, v Škofji Loki kakopak, igrajo komedijo Michaela Frayna Hrup za odrom. Ogledal sem si jo v soboto in se nasmejal - do solz.

Zgodba - na kratko in v grobem - gre nekako takole. Gledalci so soočeni z gledališko skupino, ki pod taktirko režiserja, sedečega med siceršnjo publiko, vadi za bližajočo se predstavo. Ekipa napreduje počasi oz. sploh ne. Prisotni so razni zapleti in komične situacije, zanimivi dialogi. V nadaljevanju lahko opazujemo igralce z druge strani. Če smo jih prej opazovali pri delu na odru, lahko zdaj gledamo dogajanje za odrom oz. bolje, za sceno. Šele tu se razkrije vsa kompleksnost odnosov med glavnimi akterji, njihovi spodrsljaji, zamere, ljubezenske povezave itn.

Na začetku nekaj malega traja, da človek zapopade dogajanje, kasneje pa predstava pridobi na dinamičnosti, humorja je iz minute v minuto več.


Hrup za odrom, Loški oder, november 2007

Toliko z mojega laičnega gledišča. Naj dodam, da je predstava zelo vredna ogleda. Igrajo jo 24. novembra ob 19.30. Za študente 8, za nepriviligirane pa 10 evropskih.

Režija: Matija Milčinski

Igrajo: Juša Berce, Miha Kalan ali Iztok Drabik, Bojan Trampuš, Janja Rudolf, Petra Malovrh, Matej Čujovič, Jerca Zupan, Jože Drabik in Janez Debeljak.

Gorenjski odpadki

Če ste z Gorenjske, ste najbrž že slišali za težave s smetmi. Ker smo v času volilnega in referendumskega molka, o jutrišnjem dogajanju v Kranju ne bom. Bi pa o populistični, za ponedeljek napovedani zapori ceste v Kovorju.

Tržiški župan Borut Sajovic je te dni "priskočil na pomoč" Mestni občini Kranj, ki ima težave z odlaganjem odpadkov, saj deponija v Tenetišah zaenkrat še nima podaljšanega okoljevarstvenega dovoljenja. Ministrstvo za okollje, kot kaže, za preučitev vloge potrebuje nekaj mesecev ... Birokracija. Kranjske smeti, in smeti nekaterih bližnjih občin - skupaj smeti 70.000 ljudi - se tako začasno vozijo v Kovor.

Ko človek, vajen medijskega blišča, naenkrat postane tretjerazredni politik, prej pa je bil kvečjemu drugorazredni, je treba izkoristiti vsako priložnost za pojavljanje v množičnih občilih. Nekdanji tržiški župan Pavel Rupar, skuša težave z odpadki izrabiti za nekaj pozornosti. Ta isti župan, ki je za razliko od Sajovica, zagovarjal lokacijo v Kovorju, kot primerno za gorenjsko odlagališče odpadkov, zdaj pravi, da "če Sajovic ne bo odstopil od pogodbe s Kranjčani, bomo v ponedeljek (op. p. 12. 11. 2007) zaprli cesto proti odlagališču" (dnevnik.si). Rupar, kot izjavlja za Dnevnik, v Sajovicu vidi "dvoličnega človeka, ki govori eno, dela pa drugo." S tem namiguje na Sajovičeve predvolilne obljube in dodaja, da je aktualni tržiški župan v tajnosti "dovolil Kranjčanom, da smeti vozijo v Kovor, čeprav je pred volitvami s populističnim nastopom zoper smeti Tržičane pridobil na svojo stran. Sprašujem se, ali gre za zlorabo položaja, prekoračitev pooblastil ali celo korupcijo." To pravi Rupar.

Smrdijo mi te Gorenjske smeti. Jasno je, da je bila že gesta Sajovica, ki je na lokalnih volitvah zmagal tudi s pomočjo obljube, da gorenjskega centra za ravnanje z odpadki ne bo v Kovorju, populistična. Še bolj jasno je, da je populistična Ruparjeva gesta oz. poziv k zapori ceste. In pred časom, ko sem bil v Tenetišah, mi je zasmrdelo še nekaj, poleg smeti - te so mi, ko sem se zelo približal deponiji. Smrdel mi je protest vaščanov, njihov način soočenja z nedolžnim mestnim redarjem, ki je le opazoval dogajanje. Vaščanom ga je s psovkami in povzdigovanjem glasu uspelo pregnati - ob opazovanju policije (spomnil sem se na dogajanje v Kočevju, ko so vaščani pregledovali policijska vozila). In smrdela mi je novinarska konferenca, ko je kranjski podžupan Stane Štraus, cinično in z rahlim nasmeškom, uro po protestih izjavil, da so najbolj veseli, da se, navkljub neprijavljenemu protestu in prisotnim otrokom ni nikomur nič zgodilo. In smrdi mi pritiskanje s strani občine na vaščane Mlake in Tenetiš, tudi preko medijev, da lahko takšni protesti odlaganje odpadkov podražijo za štirikrat, kar se utegne poznati na položnicah davkoplačevalcev. Tudi če je res, namen teh izjav je jasen.

Razumem tiste vaščane Mlake in Tenetiš, ki jim deponija niža standarde bivanja, ne razumem onih, ki to počno zaradi morebitnih drugačnih interesov. Razumem MO Kranj, ki skuša najti rešitev, ne razumem pa nepotrebnih smrdljivosti, ki se dogajajo okrog gorenjskih smeti. Smeti nekje morajo biti, res je. Pa res ne obstaja kraj, samoten kraj, ki ne bi vplival na ljudi? Bi vi živeli zraven deponije? In - kdaj bomo pričeli reševati vzroke in ne posledic? Koliko vrečk na teden vzamete v trgovini? V kakšni embalaži so artikli, ki jih kupujete?



Odločanje o usodi, originally uploaded by Nejc Jemec (www.vest.si). Protest v Tenetišah, 2. 11. 2007.

Čas sprememb

Obiskovalke in obiskovalci bloga. Zaradi menjav v nadzornem svetu Večnadstropni blog d.d. je prišlo do nekaterih sprememb tudi v uredniški politiki strani.

Večnadstropni blog se z današnjim dnem preimenuje v "Škofja Loka z okolico". Stran njemec.blogspot.com pa bo v prihodnje z video in foto vsebinami ter zapisi pokrivala zgolj in edinole dogajanje na lokalni sceni.

Zaradi omenjenih dogodkov je prišlo tudi do nekaterih kadrovskih sprememb (beri: kadrovskega osipa). Zaradi prispevka k Večnadstropnem blogu naj omenimo, da boste lahko zapise "bivšega" spremljali na http://blog.vest.si/nejc

Omenjeni blog na Vesti je v postopku izdelave, prehod in uskladitev pa utegneta trajati še nekaj dni, zato hvala za vaše razumevanje in nadaljnjo zvestobo.

Kje je bil Türk leta 1991?

Bliža se poslednji obračun. Bitka na vse ali nič. Spopad dveh titanov. Vojna brez pravil ... Vam gre na živce, ko namesto besede volitve stopa v rabo cel kup nadomestkov? Še malo pa bo - konec.

Še nekaj dni in dobili bomo novega predsednika. Vseh Slovenk in Slovencev. Pravijo.

Najvažnejša stvar ta trenutek je, kdo je kje kdaj bil. Kje ste bili leta 1991, v času osamosvojitve? Moj odgovor je enostaven - močil sem hlače in iz zavisti razbil bratov lego tovornjak.

Škoda, ker je kampanje skorajda konec, sicer bi lahko stvar razvili. Kje ste bili v času dražgoške bitke? Kje ste bili v času Titove smrti? Kje ste bili, ko je vaš otrok prvič shodil? Kje ste bili, ko je Primož Peterka slavil naslov svetovnega prvaka? Kje ste bili v času vključevanja v EU in NATO? KJE?

Če niste bili na mestu dogajanja, v prvih vrstah, potem vas ni bilo. Česar ne posnamejo, tega pač ni.

Najbrž ste že slišali za Loesje. Društvo, ki s poglobljenimi gesli spoduja k razmišljanju.

No, v Ljubljani sem naletel na plagiat. Resje - podobno nagnjeno zapisano, da človek kakopak takoj pomisli na zgoraj navedeno Loesje. Tudi geslo je bilo "na nivoju."

Film o predsedniških volitvah 2007

Z veseljem in ponosom - letošnji brucovanjski film Kluba škofjeloških študentov Volitve 2007.

Brucfilm Kluba škofjeloških študentov, 2007

Makedonski žur

Makedonsko kulturno društvo svetega Cirila in Metoda Kranj je včeraj (v soboto) pripravilo Etno folk festival.

Šel sem delat prispevek za Vest. V pričakovanju javnomnenjsko premočno vodečega kandidata sem se počasi navajal vzdušja. Odličnega vzdušja.

Dvorana sicer ni obetala. Ko sem prispel tja dol - v Kranj, na Savsko - v območje somraka, zapuščenih in temačnih stavb, z redkimi bednimi komercialnimi izjemami, sem skoraj izgubil živce pri iskanju prostorov. Po nekaj minutah in prepešačenih metrih, mi je prijazni voznik avtobusa z oznako MS namignil, da je to "tam gori, kjer svetijo luči."

In res. Strme štenge, nekaj stoječe mladeži, nato pa vrata. In za vrati pogled na ne preveliko dvorano. A tudi premajhno ne! Pogled na prostor z velikim rumenim odrom narejenim iz "bosank" in na množico. Bosanci, Hrvati, Makedonci ... Slovenska in makedonska zastava. Mladenke. Dedki in babice. Družine. Damjan Perne v prvi vrsti - baje je užival bolj kot dan prej v Tenetišah - kdo bi mu zameril. Muzika, ples, gneča, zvedavi pogledi, radost, sproščenost.

Ob mojem prihodu so nastopali folkloristi, sledila je velika pojedina. Terasa bend je po kulturnem programu zasedel privzdignjeno mesto in rutinirano zagodel. Vmes se je jedlo in na koncu (baje, takrat me žal več ni bilo) zabavalo do jutranjih ur. Prijazna gospa mi je enkrat vmes ponudila brezplačni pasulj, predsednik društva, gospod Dimitrievski, mi je nalil kozarec rujnega makedonskega.

Video o pasulju po makedonsko.

Bilo je lepo. Konec meseca spet praznujejo, natančnega datuma vam ne povem. Priznam, škrtica gorenjska sem. Človek, ki mu je, kot nekaterim denar, zadišal makedonski pasulj ...

Video reportaža in pogovor z gospodom Dimitrievskim sledi na Vesti.

Zamorkla: Še zadnjič v slovo ...

Zamorkla je glasilo škofjeloškega študentskega kluba. Na približno dva meseca študentarija prejme v poštne nabiralnike svojih staršev brezplačen izliv misli malega števila nadpovprečno aktivnih piscev. Zraven pa še fotografija ali dve, recept za poceni pojedino, test avtomobila, stran z golimi dekleti, napovednik dogodkov v Ostrigi, ponudba subvencioniranih zadevščin na klubu - to je Zamorkla.

Glasilo ponuja prijetno branje z nezahtevnimi in presenetljivo poglobljenimi teksti na enem mestu. Svoj čas sem se v urednikovanju poskusil tudi sam, zdaj to vlogo zavzeto opravlja Jan Čadež. S ponosom se oziram na tiste (davno minule) čase in se z nasmehom spomnim naslovnice s kurci. Tako nekako jo je poimenoval Tomaž Furlan - M'ža, ki je mojo idejo spravil v meso. Poanta je ta, da sta si takrat dva pola stala vsak sebi glede napovedanih reform. Za ali proti? Zanimivo je bilo to, da so reformisti in antireformisti svoje prepričanje ponazarjali na primeru evolucijskega razvoja človeške vrste. Jasno - vsak s svoje strani. Eni, da gre na gor, drugi pa, da gre na dol - pri človeku in, kakopak, pri reformah. No, ko sem razmišljal o enih in drugih propagandnih prijemih sem izračunal, pametno, ni kaj, da je konec koncev oboje isti k....

Naslovnica Zamorkle, december 2005

Predsedniku kluba pripada poseben privilegij, da v vsaki številki Zamorkle nagovori svoje ovčice v pastirskem pismu. Spodaj je moje poslednje pastirjenje, saj se s funkcije poslavljam.

PISMO PREDSEDNIKA
Še zadnjič v slovo ...
Nejc Jemec

Še zadnjič. Pišem kot predsednik. Enoletni mandat se izteka, še enega pa si ne želim. Napočil je čas, da osrednjo pozornost namenim drugim stvarem. Še vedno si želim sooustvarjati študentsko in nasploh mladinsko sceno v Škofji Loki. A ne v prvih vrstah ...

S tem pisanjem želim na kratko predstaviti svojo pot v ustroju Kluba škofjeloških študentov, obenem pa bi rad vsem mladcem, ki še ne vedo čisto dobro, zakaj bi jim prostovoljno udejstvovanje dobro delo, povedal, kaj je tisto, zaradi česar je vredno stopiti skozi velika klubska vrata. Povedati želim, zakaj sem ponosen na stvari, ki smo jih počeli in jih v določenem obsegu še vedno bomo. Nekaterim skupinam individuumov pa bi rad sporočil, da so navadni leni ušojedci, bojazljivci, prezira vredni pizdeki, v svojem univerzumu vsevedni, sicer pa mali nergači, brez smisla in volje, ki mislijo slabo, drugemu želijo najslabše, in nasploh v življenju niso naredili še ničesar pametnega, pa se nekako čutijo poklicane, da delo drugih zviška in neargumentirano dajejo v nič. Ko jih (vas) jebe – hvala vam, da ste mi učvrstili kožo, če se prepoznate, me prosim ne pozdravljajte več.

Bila je jesen, dober začetek študijskega leta. Po končani srednji šoli sem iskal nove izzive. Pred tem s KŠŠ-jem nisem imel izkušenj. Glede na aktivna gimnazijska leta, na dober stik z Ostrigo ob našem Živ žavu, sem nekako vedel, da je smiselno nadaljevanje družbenega udejstvovanja študentski klub. Pa čeprav sem o Klubu vedel malo. Malo oziroma nič.

Bil je čas volitev. Izvršni odbor (IO). Wat da fak? Pa sem vseeno kandidiral. Slišal sem, da je to najvišje telo udejstvovanja, da se rabi sveže krvi. Spoznal sem Matjaža Vouka. Najprej ob lepljenju njegovih propagandnih plakatov v Ostrigi, kasneje na dan volitev in še nekoliko kasneje – po volitvah - ob pivu v Ostrigi. Pogovarjala sva se. In se začutila. Ej, geji, brez opolzkosti. Poštekala sva se. Bil je moj mentor. Seznanjal me je z zgodovino KŠŠ-ja, povedal kdo je komu kdaj »jebal mater«, zakaj se tisti dve ženski ne marata, kakšni so bili včasih žuri, kako majhna je bila nekdaj Ostriga. Povedal je, kdo so legende Kluba, kaj vse se da početi ...

Skupaj z njim in ostalimi člani IO-ja smo poskušali postaviti Klub na novo. Brez medsekcijskih nesporazumov. Voukova živalska energija, naše nove in sveže ideje, volja vseh nas... Počasi so stari odšli, nasledili smo jih novi. KŠŠ se je bolj povezal, vključno z vsemi bivšimi sekcijami, zdaj Zavodom O.

Naslednje leto sem postal tajnik, Matjaž je ostal predsednik. Letos sem ga nasledil. Ne bi natančneje opisoval nekaterih suhoparnih dejstev. Resnica je le ta, da gre včasih gor, spet drugič dol. Ob koncu svojega mandata imam občutek, da gre spet na gor, čeprav smo ravno po obdobju, ko ni bilo tako. A kaj bi o tem ... Ljudje, tudi mladi, smo si različni, važno pa je, da med nami vlada neka stopnja razumevanja in strpnosti do napak drugega.

Zadeve se izboljšujejo iz enostavnega, a obenem kompleksnega razloga. Zaradi ljudi. Zaradi tistih prifuknjenih posameznikov, ki nosijo v sebi energijo, voljo, smisel, zavzetost, ideje in so po malem zasanjani idealisti. Zaradi ljudi, ki jih imam rad, ker niso apatični. Rad jih imam, ker s svojimi navedenimi lastnostmi bogatijo eden drugega, ker se znajo skregati, ko je treba in se poveseliti preko meja obče uveljavljenega dobrega okusa. Rad jih imam, ker niso povprečni, ampak znajo biti ekstremni – v dobrem in slabem – ker so s srcem pri stvareh. In rad verjamem, da sem vsaj v delu navedenega opisan tudi sam. Najbrž je to razlog, da se razumemo in prenašamo...

In ko smo ravno pri dobrih stvareh. Poleg nepozabnih trenutkov – odličnih žurov, koncertov, zadovoljstva po uspešno izvedenih projektih, izletov ... – mi je Klub s svojo infrastrukturo omogočil nekaj življenjsko pomembnega. Opremil me je, in sem se, z orodji, zaradi katerih se bolje znajdem v življenju nasploh. Stvari, ki sem se jih naučil tukaj – znanje o organizacijah, organiziranosti, organiziranju, vodenju, o ljudeh, medijih itn. – mi še kako pomagajo pri mojih zdaj začetih izzivih. V malce samovšečni maniri, pa vseeno; s pomočjo tu pridobljenih veščin, s pomočjo tega prostovoljnega udejstvovanja, ki se mu nekateri posmehujejo ali ga celo zaničujejo, tudi s pomočjo tega, bom pri svojem profesionalnem udejstvovanju boljši od drugih. Veliko sem dal temu Klubu, veliko časa, idej, energije. Ni mi žal. Ni, ker sem, kot prvo, ob tem neizmerno užival, navkljub občasnim težkim trenutkom. In ni mi žal, ko vidim, kaj vse sem s tem pridobi, kaj vse dobrega smo naredili. Zato dragi mladci, čimprej aktivno pristopite in pričnite z ustvarjanjem.

O težkih trenutkih? Niti niso bili tako težki. Sprva me je še malo zabolelo, ko sem od koga slišal, da je pa tisti rekel, da smo pa itak loški študentje v kurcu, da je kr neki, da se nam gre samo za denar itn. Sprva se me je še dotaknilo. Razmišljal sem v smeri, da bi se bilo treba s takim človekom pogovoriti, mu dokazati nasprotno. Da je njegovo prepričanje morda rezultat kakšne slabe izkušnje, nepoznavanja naše organizacije. Sprva sem mislil tako. Kasneje pa, na podlagi vse več izkušenj ugotovil, da nima smisla. Nima! Težko je prepričati prepričane, moja vest je čista, nameni prav tako, za mnenje drugih mi je vseeno. Zgodba zaključena. Če se prepoznate, še enkrat prosim, ko se srečamo na ulici, me ne pozdravljajte več. Hvala.

Moj mandat se izteka. KŠŠ bo dobil novega predsednika ali predsednico. Nov izvršni odbor. Če menite, da ste dovolj aktivni, imate voljo in čiste namene, vabljeni. Priključite se in pričnite z delom. Klub je in mora biti odprt vsem, saj je last vseh vpisanih študentov.

Odhajam novim izzivom naproti, začutil sem, da je napočil čas. Kot sem rekel, še vedno bom soustvarjal mladinsko sceno, a ne več iz prvih vrst. Vsem, veste kdo ste, hvala za nepozabne trenutke, za dober zgled. Ponosni smo lahko na storjeno. Srečno!

Objavljeno v Zamorkli, kmalu po objavi na Večnadstropnem blogu