Prvi šolski dan

Ja, v ponedeljek se je spet začela veselica. S tem še najmanj mislim na faks. Veselica je na poti tja in nazaj.

Prija mi, da spet začenjam študirat. Res, brez zajebancije. Rabim spet manjšo spremembo v življenjskem ritmu in študiranje bo prava stvar. Urnik je večinoma zanimiv, definitivno bodo kakšne zagreto-poglobljene debate, nova znanja, razprave ob kavici, skakanje s faksa na Vest, pa iz Ljubljane v Škofjo Loko - akcija! FDV mi sicer po malem smrdi - nočem nergat, špilat frajerja, biti žaljiv, nepošten in po nepotrebnem pameten - a o tem ob drugi priliki, ko idejo nadgradim z videom.

Kar sem hotel izpostaviti v tem zapisu, je naslednje. Prisegel sem si, kot nekateri to počno ob prehodu iz starega v novo leto, ne da bom redno hodil na faks oz. redno polagal izpite, pač pa sem si prisegel, da letos ne bom šel z avtom na faks. Navkljub dragim avtobusom - za 3,10 evra hočem Neoplana, Mercedesa ali MAN-a, ne pa TAM-a! - navkljub dejstvu, da rabim do železniške postaje pešačit 20 minut ali si iskati druge rešitve. Ne bom se vozil, četudi vlak kdaj zamuja in ne bom se vozil, četudi me v Ljubljano pelje smrdljiva, nagnetena rdeče-umazanorumenobela, predpotopna, počasna in tresoča se jara kača, po malem spominjajoča na vlak. Ne bom in pika!

Čuha, puha, čuha, puha ... Od Mednega do Ljubljane na cesti gužva, vlak pa piči 100 na uro. Hehehe. Aja, pa na vlaku je tudi gneča. Pa stoje sem snemal.

Če se kdo vozi v LJ in ima še kaj prostora v avtu, obenem pa se njegov/njen urnik ujema z mojim, naj to sporoči na najbližjo policijsko postajo, lahko pa tudi v komentarjih. Povezava do mojega urnika tukaj - program: novinarstvo, smer: novinarstvo - NOV 2, skupina: NOV 2 Z, skoči na: odvisno od aktualnega datuma.

Po neurju: upovedovanje zgodbe

Danes sem v Vesteh na Vesti dobil priložnost komentiranja. Govoril sem o situaciji v Železnikih, o načinu prenašanja tragične zgodbe s strani nekaterih medijev in o odgovornosti politike do prizadetih v poplavah. Težilo me je. Komentar si lahko ogledate tukaj.

Komentar: O upovedovanju naravne nesreče

Za nami je prvi vikend po neurju. V Železnikih in višje ležečih predelih Selške doline, kjer so posledice najhujše, je bilo v soboto in nedeljo kot na mravljišču. V soboto je 1500 - včeraj pa 1000 – gasilcev, vojakov, pripadnikov civilne zaščite in mnogih prostovoljcev, pomagalo prizadetim domačinom. Odziv iz cele Slovenije je bil tako velik, da so iz Železnikov sporočili, da novih parov rok za pomoč ne potrebujejo več, oz. da je pred prihodom nujna uskladitev s štabom. Podoba starega plavžarskega mesta počasi dobiva lepše obrise. Danes so zagnali del zastale proizvodnje v tamkajšnjih podjetjih, na normalno oskrbo s pitno vodo pa bo treba počakati vsaj še mesec dni. Zgodbo o tragediji je bilo treba prenesti ljudem po Sloveniji. Za to so poskrbeli domačini z video posnetki, večinoma pa novinarji. Informirana javnost se je odzvala širokosrčno. Do danes je zbranih čez milijon evrov prostovoljnih prispevkov. So se pa nekateri informiranja javnosti lotili na svojstven način. V času, ko so bili prizadeti kraji najbolj ranljivi, so poskušali nastalo situacijo prilagoditi profilu svoje oddaje. Po njihovem gre torej za črno-belo tragedijo, z dobrimi in slabimi fanti, s pro et contra stališči, s krivci in žrtvami. Dasiravno človek tudi na ta način zbere nekaj prepotrebnih sredstev, bi se bilo treba vprašati, kje je meja? Je treba za vsako ceno netiti Trenja? Je okusno spraševati objokane in skrušene ljudi, ki so izgubili tudi najdražje: »Vidva sta ostala brez sina in snahe, kako to doživljate zdej, jutri mate pogreb?« Zgodbe se da upovedati tudi drugače. Kot je zapisal Primož Knez, novinar Dnevnika, je glavna vloga novinarjev v prihodnje, da budno spremljamo izpolnitev obljub državnih veljakov, da čakamo, kdaj in kakšno sonce bo posijalo na Železnike. Če dodam. Tudi v Železnikih, Davči, Cerknem, Letušu in še kje bo predvolilni oder - nič zato, če bodo le prizadeti v neurju imeli kaj od tega.

Nejc Jemec, Vest, 24. 9. 2007

Peter pa Bjorn pa še John

Na Portugalskem se mi je zgodila ena zanimiva stvar. Pravzaprav dve. No, več jih je bilo, dve glasbeni pa bi izpostavil.

Prvič. Ne vem razloga, a ves prvi teden potovanja sem si v glavi, včasih tudi na glas, (fušal) mrmral komad Pearl Jamov - Jeremy. Nimam pojma, zakaj ravno ta! Poslušam jih, všeč so mi, dva koncerta sem videl ..., pa vseeno - so bendi, ki jih imam raje, ki jih več preposlušam, povrhu vsega pa Jeremy ni moj favorit. Od kod!? Kakorkoli. Ko sva šla z Ano v Coimbri na pico, jaz sem zraven pil odlično Super Bock portugalsko pivo, je moja punca zaslišala neke znane zvoke. Pazite, cel teden sem ji najedal s komadom, jasno da je odmevalo tudi njej. Na VH1 Classic so vrteli Jeremya - videospot! Ena redkih prilik ob TV-ju, eden redkih njihovih spotov, in evo ga Đeremija. Želja je bila očitno dovolj velika ...

Drugič. V eni portugalski stalno pojavljajoči se reklami je bil en hudo, res hudo nalezljiv komad. Prijetno požvižgavanje. Poletno. V Lizboni sem se pomudil v eni tehnični trgovini, kjer so imeli tudi skromno zbirko plošč. Povezava? Počasi. Na oddelku kjer imajo izpostavljenih nekaj plat, ki jih lahko obiskovalec tudi posluša, do tovrstne izbire sem sicer precej skeptičen, a vseeno - zaustavil sem se pri cedejki z napisom Peter Bjorn and John: Writer's Block. Začnem s poslušanjem. Intro. Prvi komad - super. Drugi komad - komad iz portugalske reklame!!! Tretji komad - bravo. Četrti komad ..., to je to.

Ime mi je bilo znano - loadal sem že lani, ko je bila plata izšla, pa si nekako nisem vzel časa, da bi prisluhnil. Zdaj ugotavljam, da pač včasih nekaj traja, preden si pripravljen odkriti kakšno dobro zadevico in je potrebna kakšna banalnost, da se kaj uresniči. Švedski bend s tremi izdanimi platami je tisto, kar sem že nekaj časa pogrešal. Je tisto, kar sem občutil, ko sem odkrival Bloc Party, Clap Your Hands Say Yeah, The Fiery Furnaces, Kultur Shock, Architecture in Helsinki, Willard Grant Conspiracy ... Ta filing muzike, ki jo čutiš. Ne vem, ne znam drugače opisat. Muzika, ob kateri pač nekaj začutiš. Ljubezen. Muzika, ki dogaja.

Dovolil si bom pokazati video omenjenega benda. Ni to njihov največji hit, morda ravno zato. Žvižgajo pa na celi plati ... Peter Bjorn and John - Objects Of My Affection.



P.S. Skromno priporočam tudi ogled tega. Wichita records, ki te dni praznuje sedmo obletnico delovanja, je super založba. Pa prijetno odkrivanje všečne muzike.

Portugalska

Včeraj sem se vrnil s Portugalske. 14 dni potovanja, lepo vreme, mesta, nacionalni park, znamenitosti, bogata zgodovina, lep jezik, ocean, nogomet, hašiš & marihuana, ribe ...

Kogar zanimajo fotografije, anekdote, zgodbice z najine poti, vabljen-a v četrtek 18. oktobra ob 19.00 v Rdečo Ostrigo - nič posebnega, nič nenavadnega, zgolj prijeten večer.

Sicer sva z Ano nadvse uživala, o čemer pričata tudi naslednja posnetka.

Video o ženski.

Video o moškem.