Dixi luksuz

Včeraj sem delal. Spet. Po zanimivem delavniku, naj samo omenim, da sem bil pri sveti maši - zapis o tem sledi v bližnji prihodnosti - sva se s prijateljem, čigar ime in priimek zanimivo sovpadata (Luka Lukić), odpravila na pivo.

Trnfest v KUD-u France Prešeren je ta čas ena mamljivejših lokacij v Ljubljani, zato odločitev ni bila pretežka. Po spitem pivcu pa, kot najbrž veste, paše tudi primerno odlitje zaužite tekočine. Pričujoči posnetek prikazuje ... Ne, ne prikazuje Tistega. Prikazuje pa luksuz na katerega sem naletel ob rutinskem, vsakodnevnem početju. Fantje; nikoli več v grm, zid, smetnjak ali pnevmatiko sfriziranega merđota! Tistim, ki jih imajo doma radi, torej hišnim ljubljenčkom, je še vedno oproščeno.

Video o luksuznem zelenkotu.

P.S. Po ogledu videa mi je postalo jasno, kje je ON za vodo. Desno od DIXI lijaka je manjša špranjica in menim, da je to to. A na kraju zločina je bilo pač pretemno, ne le v moji glavi, da bi si lahko privoščil umivanje rok. Fej, fuj, kakšen umazanec sem.

Vestno delo

Včeraj sem za Vest pripravljal nekakšno anketo med gostinci o tem, kako dobro poznajo prihajajoči Zakon o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov, ki bo stopil v veljavo to nedeljo, 5. avgusta.

Včeraj je deževalo. Sam pa sem obhodil dober ducat gostincev. Ljubljana je velika. Ste že povezali vse skupaj? Ja, moker sem bil do pet. Kaj hočemo.

Video o mokrosti novinarskega dela

P.S. Ne pritožujem se. Uživam, hočem. Samo deliti sem želel, ker je tako manj mokro, kot pa če bi moral sam prenašati tiste mokre hlače.

Taborjenje ob Kolpi

V sredo zvečer sem se vrnil z dopusta. Danes ugotavljam, da bi rabil še teden dni časa, da pridem k sebi. Dopust po dopustu torej.

S škofjeloškimi študenti smo imeli tradicionalno, bojda že 10., taborjenje ob Kolpi - v vasi Breg - 10 km od Vinice proti Staremu trgu, pri Špeharjih. Rad bi napisal odličen potopis, pa ne gre. Zato bom kratek.

Bil sem zadolžen za finance in pijačo - torej sem bil capo di banda, šef, big boss, najpomembnejši med pomembneži. Od mene je bilo odvisno vse (pijača). Strahospoštovanje se je naselilo v ljudeh, ko sem korakal mimo njih, gledali so me navzgor, dasiravno sem bil vsaj 5 cm nižji od drugega najmanjšega. Spesnili so mi pesem, postavili kip, po meni poimenovali skakalnico ob reki. S čolnom so me vozili po Kolpi, lepa deklica pa mi je z vinom kapala po ustnicah, da se niso posušile. Bilo je vroče, večini. Mene pa bi v senci listov belega gabra enkrat skoraj zazeblo, a ja v vlažni noči, ne vem mu imena, kmalu zakuril ogenj in me razsvetlil, kakor sem jaz nasploh svetil ostalim. Nosili so me na rokah, kadar sem jim pripeljal alkohol, in po drugi strani moledovali, kadar sem zagrozil, da brez denarja ni pijače. Ni me zadovoljilo. Utrujen sem in rabim dopust.

Sicer smo se imeli fino. Debate, pivo, tropinovec, zrezki v smetanovi omaki s kruhovimi cmoki, divje svinje, latrina, neumne fore, zvezde, reka, kanu, izvir, odojek, naseljenci otoka katan, fuzbal, ročni fuzbal, kitara, izjave započitodsmeha, razbita Eržotova glava, ogenj, šotor ...

Kitara.

Pivska korektnost in konkretnost. Opravičilo: za vikend nas je bilo blizu 90.

Kanu, reka, stopničke za v reko, v ozadju moder optični kabel do izvira, kjer se je na hrvaški strani hladilo pivo - modra odločitev.

Smerokaz. Da se človek ne izgubi. Plaža, tabor, latrina. Slednja je bila kabrio - taborniki so namreč pozabili plahto, zato si imel od ramen navzgor lep pogled na gozd, grmičevje in Kolpo.

Za vsakogar nekaj. Glasba, branje, ročni nogomet in veliko smeha.

Družabne igre: poker. Na sliki poker frik Gpe z neprevidnimi (ne kot nepazljivimi, ampak kot takimi, skozi katera se ne vidi) očali.

Postrežba.

Naš tabor z drogom in zastavo. Zastavo (ne avtomobila) so nam sosednji taboreči večkrat ukradli. Mi pa njim nazaj. In oni nazaj nam. Pametnejši odneha. Naslednje leto jim vrnemo ...

Ko sem prišel domov, sem doživel kulturni šok, pa nisem bil edini. Bojda je Ivo Mlakar, pomočnik kuharja na Kolpi, ko smo se v sredo zvečer dobili v Jesharni (škofjeloški piceriji in špageteriji in odlični kofetariji), hotel naročiti še eno rundo - sedeli so zunaj - vstal, pustil natikače pod mizo in bos zakorakal proti notranjosti lokala ... Pa se je spomnil, da to pa ni več Kolpa.

Semaforska travma

Lepi dnevi so. Vreme? Tudi. A lepi dnevi so, ker Škofja Loka končno postaja mesto.

Spominjam se časov (pri 22-ih ta fraza zveni še malce čudno, a se je počasi, skupaj s plešavostjo, navajam), ko so me kolegi iz Kranja, za časa mojega ukvarjanja s hokejem na ledu, zajebavali, prcali, rugali, jebali v glavo ..., ker sem iz Škofje Loke. Četrt'k (četrtek), k'k (kako) in podobne lokalno izrečene besedice so bile glavni razlog za neškodljiv hec na moj in bratov račun. Včasih pa so se pošalili (travma me spremlja še dandanašnji) tudi ..., kako naj to napišem ..., rekel bi ..., no, ne vem ..., mislim ..., no ..., rekli so mi, da Škofja Loka ni mesto, ker ima samo EN SEMAFOR!!!

Ker prihajam iz takšnega okolja, ki ni mesto, pa tudi vas ne, ker pa vseeno po maši ne gremo vsi skupaj v gostilno, ker torej nismo ne tič, ne miš, je to v mladem fantu povzročilo pravi notranji nepogasljivi vihar, zmedo. Ja, bil sem zmeden. Kdo sem, kam grem, zakaj me ne marajo, zakaj se norčujejo iz mene? Nič mi ni bilo jasno. Iskal sem odgovore. Iskal sem krivce. Čemu sem tako nebogljen, zakaj me je bog poslal za svoj hrbet v to selo škofjeloško, zakaj je dovolil, da sem taka plašna, butasta, zahojena, nerazgledana, neodločna, poteptana mona? Iskal sem iskal, pa nisem našel. Ne v Kranju, ne v Loki, nikjer.

Nato sem odšel v veliko mesto, študirat. In videl tam še več semaforjev! Prave utripajoče barvne pošasti! Fascinantne, ogromne, na gosto posejane: 100m pavze - semafor - 150m pavze - nov semafor! Vau! Po začetnem navdušenju pa še večja frustracija. Pri nas imamo le enega, jaz sem od Pri nas, torej imam tudi jaz le enega. Še vedno sem nihče, ubog, ničvreden študentek. V zadnjem letu ali dveh, ne vem več natančno, travma me je namreč vodila v alkohol, sem se skušal potolažiti, da so za moje težave krivi komunisti. Zakaj točno ne vem, je pa to precej prikladen odgovor kajne? Morda ima kaj veze z rdečo barvo na semaforju ...

Kakorkoli. Kaže, da bomo v Loki imeli sedem semaforjev. Postali bomo mesto. Travme ne bo več. Majhnost, tudi osebno občutenje le-te, bo preteklost. Škofjeločani bomo zacveteli v vsej svoji polnosti in zavzeli svet. Kitajci, prihajamo! O čakalni ali gnečni ali semaforni ali prometni travmi pa, ko bodo lučke zagorele. Tudi rdeča.

Radio:

"Voznike opozarjamo na previdnost na relaciji Ljubljana - Škofja Loka - Železniki, kjer prihaja (bo prihajalo) do zastojev. Priporočamo obvoz Ljubljana - Bled - Bohinjska Bistrica - Soriška planina - Železniki - Škofja Loka. Previdno in strpno. Poslušajte nas še naprej. Z nami boste znoreli hitreje!"

Takole zadeva izgleda iz avtota.

Semafor št. 1: Ko je rdeča, se lahko naužijete lepot očaka Lubnika - gore v ozadju.

Semafor št. 2: Postavljena zadeva, ultramoderno in supersonično d'bestno križišče - v posmeh "kmečkim" krožiščem. Okornejše voznice in vozniki bodo po zgledu evrokalkulatorjev na dom prejeli posebne priročnike z navodili "Kako se spopasti z zadregami novega križišča?" Otvoritev bo. Bo tudi zakuska. Bodo ministri in bo(sta) župan(a). V polnosti bo zaživel z odprtjem obvoznice. Na Suhi se prebivalci pritožujejo, župan se ne da. 2022?

Semafor št. 3: Prasemafor. Prvi. Oče ostalim. Še vedno v dobri kondiciji. Priljubljen, ljudje velikokrat čakajo v vrsti, da bi se dokopali do njega.

Semafor št. 4: Še enkrat s pogledom na Lubnik. Pa letos so rože posadili, pa kamenje je okrog, pa zastave plapolajo, pa travo gasilci zalivajo - osrednji škofjeloški park?

Semafor št. 5: Za pešce. Najbolj me razpizdijo vozniki, ki pri rumeni ne znajo zavirati. Ok, počnite to na prejšnjih, ne pa na tem, kjer so ljudje v igri! Drugo kar me raz-vname je pa folk. Zadnjič na primer, se je neki pametnjakovič odločil prečkati cesto - popoldne, ko je precej prometa - ob rdeči luči. Kul, če zmoreš, . Je pa zajebal starko, ki je mislila, da je napočil čas. Na srečo so vozniki pravočasno zavrli ... Po drugi strani me pa vedno znova fascinira neverjetna zasidranost pravil, kar včasih, ko bi bilo to zaželeno, ni ravno praksa. Zgodi se namreč, da ljudje čakajo ob rdeči luči tudi ponoči, ko ni žive duše na cesti. Priznam, sam pa prečkam, utemeljeno, skoraj filozofsko prepričano, da je takšna odklonska drža odraz moje sposobnosti mišljenja z lastno glavo ...

Semafor št. 6: Hudo prometna zadeva - na 30 s z nadzvočnih 60 km/h pripelje nov avto. Če je bolj zaradi pešcev, ne oporekam!

Semafor št. 7: Podobno kot pri zgornjem... Je pa tale (zaenkrat) zadnji proti Železnikom. Blizu je Mercator, morda pripravljajo posebno ponudbo in pričakujejo več obiska.

Sklep: Kakšne hude nevarnosti na teh točkah ni bilo, gneča pa že dosedaj.

O prispevku sem začel razmišljati kmalu po postavitvi novih semaforjev, me je pa k pisanju spodbudil tudi komentar vestnega Hanze na Vesti. Presodil sem, da bolj sodi sem, na moj blogčič. Tam pa o čem drugem ...

Še to. Mati so mi zadnjič dejali, da, ko pišem, veliko preklinjam - veliko kletvic napišem. Opažam, da res.