Rock Werchter 2007

Takole začenjam svoj blog. Z vtisi z rock festivala, ki sva ga podoživela in navkljub vremenskim nevšečnostim tudi preživela z mojo drago.

Nekaj faktov za lažje razumevanje. Začelo se je nekje v mesecu marcu, ko mi je Iztok Zois povedal, da bodo Pearl Jam spet koncertirali po Evropi, in da bodo baje nekje nastopili skupaj z Bloc Party. Naj povem, da so ameriški legendniki Iztokova, angleški povzpetniki pa moja ljuba skupina. Tako sem se odpravil na internet preverit kakšna je situacija. Ugotovitev je bila sledeča: v petek, 29. junija se na drugi dan festivala obeta prava poslastica. Kings Of Leon, Kaiser Chiefs, Bloc Party, Arctic Monkeys, Queens Of The Stoneage in Pearl Jam!!! Pisano mi na kožo, po godu moji dragi, pa še v Belgiji je, v deželici kjer živi kolegica Hanne, nekdanja prostovoljka Evropske prostovoljne službe v Škofji Loki. Vse se je poklapalo, začela se je akcija - karta za festival za 75 evrov, letalska za cca. 150 klenih evropejcev - a brez zapletov ni šlo. Karte za festival so mi poslali 10 dni pred odhodom, po zapisih na kuverti sodeč, so jih najprej poslali na Slovaško, potem pa je nekdo dojel in jih poslal na pravi naslov. Pred odhodom sem v Ostrigi srečal še engega fantiča z Rock Werchter majico, ki mi je prijazno svetoval naj s seboj vzamem WC papir, ker se bojda pa tam res na veliko serje - fast food pa to. Obregnil se je še ob moj enodnevni obisk, ki naj bi bil mnogo prektratek za pravo festivalsko doživetje. Jebiga, ni dinar.

Kakorkoli, dogajanja v Belgiji na tem mestu ne bi, morda v prihodnjih dneh, izpostavil pa bi festivalsko vzdušje. Rock Werchter je, kot je dejal Hanin brat Bart Daniels, štiridnevni festival, ki ga obišče 300.000 ljudi. Kot je bilo moč opaziti kasneje, večinoma mladih Belgijcev, razvajenih od vsakoletne bogate glasbene/festivalske ponudbe, kar posledično pomeni, da se večini jebe za bende in da jim je važno nasekat se ga do amena. Navkljub astronomskim cenam: pivo 0,25 - 2 EUR, mičken hamburger 3 EUR, 4-dnevna karta - 160 EUR, enodnevna karta - 75 EUR, šotorjenje na noč - 17 EUR ...

Belgijci razvajeni!Vas spominja na kakšen slovenski festival?

Naj povem, da je zadeva sicer vredna denarja. Zame že zaradi bendov, ki so nastopali. Je pa tudi organizacija vrhunska. S festivalsko vstopnico ti pripada brezplačen povratni prevoz z vlakom do Leuvena, bližnjega večjega mesta. Po prihodu na postajo so nam stregli brezplačne Red Bulle, čips, avtobus pa je že čakal in v deževnem petkovem popoldnevu po ovinkasti cesti hitro dostavil do vasice Werchter. Vreme ni obetalo, zato sva z Ano šotor pustila v hiši Danielsovih, pri najinih gostiteljih, in se zanašala na improvizacijo - taksi, bus, žur do prvega vlaka ipd. Napaka!

Na kraju zločina sva bila točna, ljudje so se zbirali, noge so bile že nekoliko premočene, smrdelo je po hitri hrani ..., festivalsko vzdušje? Kings Of Leon obetajo, na odru se jim je pridružil celo Eddie Vedder, pevec Pearl Jamov - jasno, narod je ponorel. Takoj sem poklical kolega Duleta, fena Jamov, ki je hotel v Benetke na njihov koncert, pa je pravi vihar preprečil zadevo. Dule se je oglasil. "Ej stari, Eddie je že na odru," sem mu rekel. Odgovoril je: "Vem, gledam na internetu." Takrat sem se vprašal, če je vredno stati in zmrzovati namesto gledati od doma, s poceni pivom v roki. Pa je bilo ...

Morda ne po Kaiser Chiefs, ki so se mi zdeli bolj wannabe nekaj kot pa kaj konkretnega, čeprav mi jih včasih zapaše poslušat, a Bloc Party so me navdušili.

Ogromen oder, mali Bloc Party.

Ko sem si ogledal posnetke njihovih prvih koncertov sem bil šokiran. Plata odlična, v živo pa obupen bend. Zato sem se pred koncertom spraševal, kako bo zdaj, po izdani drugi plošči in po precej odigranih koncertih zvenel bend, ki je izdal tako jebeno odličen prvenec, ob poslušanju katerega sem se prvič vprašal:"Je glasba res lahko tako dobra?" Pa me niso razočarali. Menim, da jim je kilometrina precej koristila. Izvedba še vedno ni vrhunska, je pa dobra. Sploh za fena. In sem užival. Žgali so ga, da je gate trgalo. Odigrali so samo en umirjen komad, sicer pa na polno. Izbor je bil festivalsko naspidiran. Čakam, da kapne kakšen evro in da bo kakšen samostojen koncert v bližini. Navkljub slabši drugi plati, so mi še vedno - eni in edini - Bloc Party. Prve pač ne pozabiš nikoli ...

Med koncertom dvakrat nevihta, pri This Modern Love pa sonce. In sonce je sijalo še naprej. Midva pa brez šotora.

QOTSA sva izpustila. Šla sva na sendvič in sedet za eno uro. Noge so že pošteno bolele ... Nato pa Arctic Monkeys. Narod je bil pripravljen na žur. Opice so ga žgale, zvok je bil zelo spodoben tudi 250 metrov od odra, kjer sva si celo midva pritlikavca našla kvartir od koder sva videla oder in oba velika zaslona.

Najin pogled.

Kot sem zapisal. Hudo muziko so nam predstavljali, a so premalo naslavljali publiko. Povedano drugače - pevec Alex Turner je poizkušal, a je bil premalo odločen, premalo siguren, predvsem pa preveč nerazločen. Hitra narečna angleščina, na katero se obiskovalci pač niso odzivali. Morda je pa krivo pivo.

Tole je podstavek za pivo. Fenomenalna reklama!

Ko je nastopila ta prava tema, ko smo se že navadili letal nad nami (Bruseljsko letališče ni daleč), je napočil čas, da se vsem predhodnim videnim bendom pokaže, kako se tej stvari streže. Prišli so na oder, eni in edini, Pearl Jam. Odličen izbor zaigranih komadov, pevec, ki zna s publiko, osvetljava, zvok, množica ... Bil sem lani v Zagrebu, a tokratni, njihov zadnji pred odhodom domov, je bil popoln. Skoraj. Eddiju se je na koncu poznala količina popitega rdečega, utrujenost od naporne turneje, pa tudi posledice tablet, ki mu jih je po njegovih zagotovilih dal Josh Homme iz QOTSA. Pri koncu je še komaj pel, glas je bil šibak, komaj kaj ga je še bilo. Ko smo že mislili, da bo presahnil, se je izdrl do konca in dodal, da nas ima rad, da naj se imamo radi in naj delamo otroke. Slab glas je bil pozabljen.

Eddijevi zadnji vzdihljaji.

Po koncertu sva rabila 25 minut do Leuvna. Odlični organizatorji pač. V mestu sva šla z Ano najprej na Colo v beznico blizu železniške, nato na obupen kebab, ob 3.00 pa sva se nastanila v čakalnici avtobusne postaje. Skupaj s petdesetimi ostalimi prešvicanimi, blatnimi, smrdljivimi in nekaterimi pijanimi "ljubitelji" glasbe. Kinknil sem, Ana pa me je čuvala. Ob 5.30 sta naju pobrala Suzy in Patrick Daniels. Šele zdaj, ko sem približno zbral vtise, vem, da je bilo vredno.