Vestno delo

Včeraj sem za Vest pripravljal nekakšno anketo med gostinci o tem, kako dobro poznajo prihajajoči Zakon o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov, ki bo stopil v veljavo to nedeljo, 5. avgusta.

Včeraj je deževalo. Sam pa sem obhodil dober ducat gostincev. Ljubljana je velika. Ste že povezali vse skupaj? Ja, moker sem bil do pet. Kaj hočemo.

Video o mokrosti novinarskega dela

P.S. Ne pritožujem se. Uživam, hočem. Samo deliti sem želel, ker je tako manj mokro, kot pa če bi moral sam prenašati tiste mokre hlače.

Taborjenje ob Kolpi

V sredo zvečer sem se vrnil z dopusta. Danes ugotavljam, da bi rabil še teden dni časa, da pridem k sebi. Dopust po dopustu torej.

S škofjeloškimi študenti smo imeli tradicionalno, bojda že 10., taborjenje ob Kolpi - v vasi Breg - 10 km od Vinice proti Staremu trgu, pri Špeharjih. Rad bi napisal odličen potopis, pa ne gre. Zato bom kratek.

Bil sem zadolžen za finance in pijačo - torej sem bil capo di banda, šef, big boss, najpomembnejši med pomembneži. Od mene je bilo odvisno vse (pijača). Strahospoštovanje se je naselilo v ljudeh, ko sem korakal mimo njih, gledali so me navzgor, dasiravno sem bil vsaj 5 cm nižji od drugega najmanjšega. Spesnili so mi pesem, postavili kip, po meni poimenovali skakalnico ob reki. S čolnom so me vozili po Kolpi, lepa deklica pa mi je z vinom kapala po ustnicah, da se niso posušile. Bilo je vroče, večini. Mene pa bi v senci listov belega gabra enkrat skoraj zazeblo, a ja v vlažni noči, ne vem mu imena, kmalu zakuril ogenj in me razsvetlil, kakor sem jaz nasploh svetil ostalim. Nosili so me na rokah, kadar sem jim pripeljal alkohol, in po drugi strani moledovali, kadar sem zagrozil, da brez denarja ni pijače. Ni me zadovoljilo. Utrujen sem in rabim dopust.

Sicer smo se imeli fino. Debate, pivo, tropinovec, zrezki v smetanovi omaki s kruhovimi cmoki, divje svinje, latrina, neumne fore, zvezde, reka, kanu, izvir, odojek, naseljenci otoka katan, fuzbal, ročni fuzbal, kitara, izjave započitodsmeha, razbita Eržotova glava, ogenj, šotor ...

Kitara.

Pivska korektnost in konkretnost. Opravičilo: za vikend nas je bilo blizu 90.

Kanu, reka, stopničke za v reko, v ozadju moder optični kabel do izvira, kjer se je na hrvaški strani hladilo pivo - modra odločitev.

Smerokaz. Da se človek ne izgubi. Plaža, tabor, latrina. Slednja je bila kabrio - taborniki so namreč pozabili plahto, zato si imel od ramen navzgor lep pogled na gozd, grmičevje in Kolpo.

Za vsakogar nekaj. Glasba, branje, ročni nogomet in veliko smeha.

Družabne igre: poker. Na sliki poker frik Gpe z neprevidnimi (ne kot nepazljivimi, ampak kot takimi, skozi katera se ne vidi) očali.

Postrežba.

Naš tabor z drogom in zastavo. Zastavo (ne avtomobila) so nam sosednji taboreči večkrat ukradli. Mi pa njim nazaj. In oni nazaj nam. Pametnejši odneha. Naslednje leto jim vrnemo ...

Ko sem prišel domov, sem doživel kulturni šok, pa nisem bil edini. Bojda je Ivo Mlakar, pomočnik kuharja na Kolpi, ko smo se v sredo zvečer dobili v Jesharni (škofjeloški piceriji in špageteriji in odlični kofetariji), hotel naročiti še eno rundo - sedeli so zunaj - vstal, pustil natikače pod mizo in bos zakorakal proti notranjosti lokala ... Pa se je spomnil, da to pa ni več Kolpa.

Semaforska travma

Lepi dnevi so. Vreme? Tudi. A lepi dnevi so, ker Škofja Loka končno postaja mesto.

Spominjam se časov (pri 22-ih ta fraza zveni še malce čudno, a se je počasi, skupaj s plešavostjo, navajam), ko so me kolegi iz Kranja, za časa mojega ukvarjanja s hokejem na ledu, zajebavali, prcali, rugali, jebali v glavo ..., ker sem iz Škofje Loke. Četrt'k (četrtek), k'k (kako) in podobne lokalno izrečene besedice so bile glavni razlog za neškodljiv hec na moj in bratov račun. Včasih pa so se pošalili (travma me spremlja še dandanašnji) tudi ..., kako naj to napišem ..., rekel bi ..., no, ne vem ..., mislim ..., no ..., rekli so mi, da Škofja Loka ni mesto, ker ima samo EN SEMAFOR!!!

Ker prihajam iz takšnega okolja, ki ni mesto, pa tudi vas ne, ker pa vseeno po maši ne gremo vsi skupaj v gostilno, ker torej nismo ne tič, ne miš, je to v mladem fantu povzročilo pravi notranji nepogasljivi vihar, zmedo. Ja, bil sem zmeden. Kdo sem, kam grem, zakaj me ne marajo, zakaj se norčujejo iz mene? Nič mi ni bilo jasno. Iskal sem odgovore. Iskal sem krivce. Čemu sem tako nebogljen, zakaj me je bog poslal za svoj hrbet v to selo škofjeloško, zakaj je dovolil, da sem taka plašna, butasta, zahojena, nerazgledana, neodločna, poteptana mona? Iskal sem iskal, pa nisem našel. Ne v Kranju, ne v Loki, nikjer.

Nato sem odšel v veliko mesto, študirat. In videl tam še več semaforjev! Prave utripajoče barvne pošasti! Fascinantne, ogromne, na gosto posejane: 100m pavze - semafor - 150m pavze - nov semafor! Vau! Po začetnem navdušenju pa še večja frustracija. Pri nas imamo le enega, jaz sem od Pri nas, torej imam tudi jaz le enega. Še vedno sem nihče, ubog, ničvreden študentek. V zadnjem letu ali dveh, ne vem več natančno, travma me je namreč vodila v alkohol, sem se skušal potolažiti, da so za moje težave krivi komunisti. Zakaj točno ne vem, je pa to precej prikladen odgovor kajne? Morda ima kaj veze z rdečo barvo na semaforju ...

Kakorkoli. Kaže, da bomo v Loki imeli sedem semaforjev. Postali bomo mesto. Travme ne bo več. Majhnost, tudi osebno občutenje le-te, bo preteklost. Škofjeločani bomo zacveteli v vsej svoji polnosti in zavzeli svet. Kitajci, prihajamo! O čakalni ali gnečni ali semaforni ali prometni travmi pa, ko bodo lučke zagorele. Tudi rdeča.

Radio:

"Voznike opozarjamo na previdnost na relaciji Ljubljana - Škofja Loka - Železniki, kjer prihaja (bo prihajalo) do zastojev. Priporočamo obvoz Ljubljana - Bled - Bohinjska Bistrica - Soriška planina - Železniki - Škofja Loka. Previdno in strpno. Poslušajte nas še naprej. Z nami boste znoreli hitreje!"

Takole zadeva izgleda iz avtota.

Semafor št. 1: Ko je rdeča, se lahko naužijete lepot očaka Lubnika - gore v ozadju.

Semafor št. 2: Postavljena zadeva, ultramoderno in supersonično d'bestno križišče - v posmeh "kmečkim" krožiščem. Okornejše voznice in vozniki bodo po zgledu evrokalkulatorjev na dom prejeli posebne priročnike z navodili "Kako se spopasti z zadregami novega križišča?" Otvoritev bo. Bo tudi zakuska. Bodo ministri in bo(sta) župan(a). V polnosti bo zaživel z odprtjem obvoznice. Na Suhi se prebivalci pritožujejo, župan se ne da. 2022?

Semafor št. 3: Prasemafor. Prvi. Oče ostalim. Še vedno v dobri kondiciji. Priljubljen, ljudje velikokrat čakajo v vrsti, da bi se dokopali do njega.

Semafor št. 4: Še enkrat s pogledom na Lubnik. Pa letos so rože posadili, pa kamenje je okrog, pa zastave plapolajo, pa travo gasilci zalivajo - osrednji škofjeloški park?

Semafor št. 5: Za pešce. Najbolj me razpizdijo vozniki, ki pri rumeni ne znajo zavirati. Ok, počnite to na prejšnjih, ne pa na tem, kjer so ljudje v igri! Drugo kar me raz-vname je pa folk. Zadnjič na primer, se je neki pametnjakovič odločil prečkati cesto - popoldne, ko je precej prometa - ob rdeči luči. Kul, če zmoreš, . Je pa zajebal starko, ki je mislila, da je napočil čas. Na srečo so vozniki pravočasno zavrli ... Po drugi strani me pa vedno znova fascinira neverjetna zasidranost pravil, kar včasih, ko bi bilo to zaželeno, ni ravno praksa. Zgodi se namreč, da ljudje čakajo ob rdeči luči tudi ponoči, ko ni žive duše na cesti. Priznam, sam pa prečkam, utemeljeno, skoraj filozofsko prepričano, da je takšna odklonska drža odraz moje sposobnosti mišljenja z lastno glavo ...

Semafor št. 6: Hudo prometna zadeva - na 30 s z nadzvočnih 60 km/h pripelje nov avto. Če je bolj zaradi pešcev, ne oporekam!

Semafor št. 7: Podobno kot pri zgornjem... Je pa tale (zaenkrat) zadnji proti Železnikom. Blizu je Mercator, morda pripravljajo posebno ponudbo in pričakujejo več obiska.

Sklep: Kakšne hude nevarnosti na teh točkah ni bilo, gneča pa že dosedaj.

O prispevku sem začel razmišljati kmalu po postavitvi novih semaforjev, me je pa k pisanju spodbudil tudi komentar vestnega Hanze na Vesti. Presodil sem, da bolj sodi sem, na moj blogčič. Tam pa o čem drugem ...

Še to. Mati so mi zadnjič dejali, da, ko pišem, veliko preklinjam - veliko kletvic napišem. Opažam, da res.

Avtošola na Poljskem

Tole sem pred nekaj minutami prejel od kolegice Jane Jenko z radia. Res je stereotipno, res je dirigirano, je pa vseeno smešno za popizdit.

Video o poljski blondinki v avtošoli, sicer objavljen na češkem Media blogu.

Obnovitveni razvrat

Prostori Kluba škofjeloških študentov in Multimedijskega centra Pulsar te dni preživljajo začetno fazo obnovitvenih del. Za tiste, ki niste iz škofjeloških študentskih logov, naj povem, da nameravamo v poletnih mesecih kar precej postoriti tam gori. Stopnišče, fasada, ograja, nove barve, nekaj novih mest za srfanje in branje literature, hudo dobra galerija za mlade talente, pomična stena med računalnico in učilnico - s čimer bomo lahko pripravljali še boljše delavnice, predavanja ... - e-toilet itn. Vse v želji, da damo mladinski sceni novega zagona in da bodo zanamci lahko rekli, da smo pa vsaj nekaj pametnega postorili. Tako kot dandanašnji mi govorimo, da je bila najpametnejša naložba naših predhodnikov nakup zdajšnjih Klubskih prostorov.

Skratka. V petek 6. julija je bila v prostorih organizirana predobnovitvena žurka. Nisem se je udeležil, kajti v Žireh smo imeli nekakšno obletnico mature, sem pa kaj kmalu izvedel, da je bilo bojda razvratno. Kul, hvala bogu, d'best, superfinofajn ..., za dvig morale, da bo imel narod voljo zastonj delati, pa glede na to, da so bili tudi sosedje, da bo mir v hiši!

V soboto sem šel tako preverit situacijo in bil rahlo razočaran - glede na bratove besede sem pričaloval nekajkrat hujšo situacijo.

Video o posledicah predobnovitvene zabave.

Filmček s festivala v Belgiji

Ni ne vem kaj. Fotoaparatu se moje silne priprošnje pač niso zdele dovolj dober razlog, da bi od sebe spravil kej več od prikazanega. Še vedno ne govoriva ...

Izbral sem delček komada This Modern Love od Bloc Party. Pristransko, priznam. Morda vas pa zrajca in si ga greste potegnit dol. In morda vas celo toliko ziritira, kot je mene pred kakšnim letom in pol, in si ga greste kupit. Dober občutek je imeti original dobro plato..., lažje pa zapečeno, resnica.

What are you holding out for?

What's always in the way?
Why so damn absent minded?
Why so scared of romance?

This modern love breaks me.
This modern love vastes me.

Kele Okereke, Bloc Party

Rock Werchter 2007

Takole začenjam svoj blog. Z vtisi z rock festivala, ki sva ga podoživela in navkljub vremenskim nevšečnostim tudi preživela z mojo drago.

Nekaj faktov za lažje razumevanje. Začelo se je nekje v mesecu marcu, ko mi je Iztok Zois povedal, da bodo Pearl Jam spet koncertirali po Evropi, in da bodo baje nekje nastopili skupaj z Bloc Party. Naj povem, da so ameriški legendniki Iztokova, angleški povzpetniki pa moja ljuba skupina. Tako sem se odpravil na internet preverit kakšna je situacija. Ugotovitev je bila sledeča: v petek, 29. junija se na drugi dan festivala obeta prava poslastica. Kings Of Leon, Kaiser Chiefs, Bloc Party, Arctic Monkeys, Queens Of The Stoneage in Pearl Jam!!! Pisano mi na kožo, po godu moji dragi, pa še v Belgiji je, v deželici kjer živi kolegica Hanne, nekdanja prostovoljka Evropske prostovoljne službe v Škofji Loki. Vse se je poklapalo, začela se je akcija - karta za festival za 75 evrov, letalska za cca. 150 klenih evropejcev - a brez zapletov ni šlo. Karte za festival so mi poslali 10 dni pred odhodom, po zapisih na kuverti sodeč, so jih najprej poslali na Slovaško, potem pa je nekdo dojel in jih poslal na pravi naslov. Pred odhodom sem v Ostrigi srečal še engega fantiča z Rock Werchter majico, ki mi je prijazno svetoval naj s seboj vzamem WC papir, ker se bojda pa tam res na veliko serje - fast food pa to. Obregnil se je še ob moj enodnevni obisk, ki naj bi bil mnogo prektratek za pravo festivalsko doživetje. Jebiga, ni dinar.

Kakorkoli, dogajanja v Belgiji na tem mestu ne bi, morda v prihodnjih dneh, izpostavil pa bi festivalsko vzdušje. Rock Werchter je, kot je dejal Hanin brat Bart Daniels, štiridnevni festival, ki ga obišče 300.000 ljudi. Kot je bilo moč opaziti kasneje, večinoma mladih Belgijcev, razvajenih od vsakoletne bogate glasbene/festivalske ponudbe, kar posledično pomeni, da se večini jebe za bende in da jim je važno nasekat se ga do amena. Navkljub astronomskim cenam: pivo 0,25 - 2 EUR, mičken hamburger 3 EUR, 4-dnevna karta - 160 EUR, enodnevna karta - 75 EUR, šotorjenje na noč - 17 EUR ...

Belgijci razvajeni!Vas spominja na kakšen slovenski festival?

Naj povem, da je zadeva sicer vredna denarja. Zame že zaradi bendov, ki so nastopali. Je pa tudi organizacija vrhunska. S festivalsko vstopnico ti pripada brezplačen povratni prevoz z vlakom do Leuvena, bližnjega večjega mesta. Po prihodu na postajo so nam stregli brezplačne Red Bulle, čips, avtobus pa je že čakal in v deževnem petkovem popoldnevu po ovinkasti cesti hitro dostavil do vasice Werchter. Vreme ni obetalo, zato sva z Ano šotor pustila v hiši Danielsovih, pri najinih gostiteljih, in se zanašala na improvizacijo - taksi, bus, žur do prvega vlaka ipd. Napaka!

Na kraju zločina sva bila točna, ljudje so se zbirali, noge so bile že nekoliko premočene, smrdelo je po hitri hrani ..., festivalsko vzdušje? Kings Of Leon obetajo, na odru se jim je pridružil celo Eddie Vedder, pevec Pearl Jamov - jasno, narod je ponorel. Takoj sem poklical kolega Duleta, fena Jamov, ki je hotel v Benetke na njihov koncert, pa je pravi vihar preprečil zadevo. Dule se je oglasil. "Ej stari, Eddie je že na odru," sem mu rekel. Odgovoril je: "Vem, gledam na internetu." Takrat sem se vprašal, če je vredno stati in zmrzovati namesto gledati od doma, s poceni pivom v roki. Pa je bilo ...

Morda ne po Kaiser Chiefs, ki so se mi zdeli bolj wannabe nekaj kot pa kaj konkretnega, čeprav mi jih včasih zapaše poslušat, a Bloc Party so me navdušili.

Ogromen oder, mali Bloc Party.

Ko sem si ogledal posnetke njihovih prvih koncertov sem bil šokiran. Plata odlična, v živo pa obupen bend. Zato sem se pred koncertom spraševal, kako bo zdaj, po izdani drugi plošči in po precej odigranih koncertih zvenel bend, ki je izdal tako jebeno odličen prvenec, ob poslušanju katerega sem se prvič vprašal:"Je glasba res lahko tako dobra?" Pa me niso razočarali. Menim, da jim je kilometrina precej koristila. Izvedba še vedno ni vrhunska, je pa dobra. Sploh za fena. In sem užival. Žgali so ga, da je gate trgalo. Odigrali so samo en umirjen komad, sicer pa na polno. Izbor je bil festivalsko naspidiran. Čakam, da kapne kakšen evro in da bo kakšen samostojen koncert v bližini. Navkljub slabši drugi plati, so mi še vedno - eni in edini - Bloc Party. Prve pač ne pozabiš nikoli ...

Med koncertom dvakrat nevihta, pri This Modern Love pa sonce. In sonce je sijalo še naprej. Midva pa brez šotora.

QOTSA sva izpustila. Šla sva na sendvič in sedet za eno uro. Noge so že pošteno bolele ... Nato pa Arctic Monkeys. Narod je bil pripravljen na žur. Opice so ga žgale, zvok je bil zelo spodoben tudi 250 metrov od odra, kjer sva si celo midva pritlikavca našla kvartir od koder sva videla oder in oba velika zaslona.

Najin pogled.

Kot sem zapisal. Hudo muziko so nam predstavljali, a so premalo naslavljali publiko. Povedano drugače - pevec Alex Turner je poizkušal, a je bil premalo odločen, premalo siguren, predvsem pa preveč nerazločen. Hitra narečna angleščina, na katero se obiskovalci pač niso odzivali. Morda je pa krivo pivo.

Tole je podstavek za pivo. Fenomenalna reklama!

Ko je nastopila ta prava tema, ko smo se že navadili letal nad nami (Bruseljsko letališče ni daleč), je napočil čas, da se vsem predhodnim videnim bendom pokaže, kako se tej stvari streže. Prišli so na oder, eni in edini, Pearl Jam. Odličen izbor zaigranih komadov, pevec, ki zna s publiko, osvetljava, zvok, množica ... Bil sem lani v Zagrebu, a tokratni, njihov zadnji pred odhodom domov, je bil popoln. Skoraj. Eddiju se je na koncu poznala količina popitega rdečega, utrujenost od naporne turneje, pa tudi posledice tablet, ki mu jih je po njegovih zagotovilih dal Josh Homme iz QOTSA. Pri koncu je še komaj pel, glas je bil šibak, komaj kaj ga je še bilo. Ko smo že mislili, da bo presahnil, se je izdrl do konca in dodal, da nas ima rad, da naj se imamo radi in naj delamo otroke. Slab glas je bil pozabljen.

Eddijevi zadnji vzdihljaji.

Po koncertu sva rabila 25 minut do Leuvna. Odlični organizatorji pač. V mestu sva šla z Ano najprej na Colo v beznico blizu železniške, nato na obupen kebab, ob 3.00 pa sva se nastanila v čakalnici avtobusne postaje. Skupaj s petdesetimi ostalimi prešvicanimi, blatnimi, smrdljivimi in nekaterimi pijanimi "ljubitelji" glasbe. Kinknil sem, Ana pa me je čuvala. Ob 5.30 sta naju pobrala Suzy in Patrick Daniels. Šele zdaj, ko sem približno zbral vtise, vem, da je bilo vredno.